KŠŠŠŠ … od letošnje konvencije NMN, koder smo načeli debato o postapokaliptiki. O puščobah. Ta moment(um) izkoriščamo za nadKŠŠŠŠ Sajfaj kvarta v debate, imenovane Kyockiy protokolovoyi, ki nas bodo, upamo tako, popeljale v svetove in višave, KŠŠŠŠ še nismo segli ob vseh branjih filozofov, mislecev in modrih ljudi, ki so za seboj pustili KŠŠŠŠ umotvore. Začenjamo s 4, ker letos štejemo četrto zborovanje KŠŠŠŠ ki redno prispevajo k vsem zapiskom o znanstveni fantastiki na (jez)KŠŠŠŠ. Elza, Rosomah, Dottore, Naughty, uradni dopisnik Šoba in ob priliki še kdo, vsi kontribuKŠŠegalitaKŠŠ, saj tudi pred vsako objavo punkte dodobra prebesedijo … KŠŠŠŠ
… se nadaljuje …
* * *
V) Če smo kdaj bili v kaj prepričani, potem smo bili v konec. Ves koncept časa in njega razvrščanja v dobe in druge časovne okvire ima smisel samo tedaj, kadar lahko predvidimo njihov zaključek. Če bi se vse vaše življenje začelo, odvilo in končalo marca, potem bi bil prav marec tisti mesec, ki ga ne bi nikoli spoznali. Iz zgodovinskih knjig, filmov in serij bi si lahko zelo natančno razjasnili, kako zgleda junij ali november; vaši starši in stari starši bi vam nazorno predstavili februar, mesec njihove mladosti in odraslega življenja. Vsak mesec bi znali natančno upodobiti. Le marec, ta nepovezljiva brozga nalivov, hladnih juter in prvih toplih popoldnevov, bi vam ostal nerazrešljiva uganka. Čas, ki ga živimo, nam je v resnici najbolj tuj in nedoumljiv.
VI) Preučevanje lastne dobe je tako podobno strmenju v impresionistično sliko. Bolj ko se ji približuješ, bolj ko razdeluješ male detajle, manj v resnici vidiš. Vsak najmanjši premik čopiča bo nateg, dokler ne stopiš nekaj korakov nazaj. In šele takrat se naključne krace sestavijo v klasje, drevesa, reke ali kakršnokoli sranje že slikajo impresionisti.
VII) Prav zato se ni čuditi, da je apokalipsa ena najbolj prisotnih idej v človeški domišljiji. Povsem zmotno bi bilo misliti, da je to obsedenost 20. in 21. stoletja. Apokaliptične motive je mogoče najti v vseh oblikah umetnosti in vseh dobah – od velikih literarnih in filmskih del do najbolj pogrošnih slikarij na metalskih albumih, od najnovejših TV-serij do najstarejših ohranjenih babilonskih legend. Človeštvo je obsedeno s svojim koncem že od samega začetka, le da je ta z 2. svetovno vojno postal bolj otipljiv in dosegljiv. Če so si ga Azteki in stari Izraelci predstavljali le bežno, z obilico metafor in magije, potem ga je danes mogoče uokviriti v povsem realističen scenarij z nuklearno vojno ali ekološko katastrofo.
VIII) Težko je verjeti, da bi bila ta obsedenost z eshatologijo zgolj morbidna radovednost. Prej bi rekli, da gre za vedno nove poizkuse razumevanja, kaj človeštvo sploh je in kaj predstavlja. Vznika iz pričakovanj, da nam bo odsotnost kulture pojasnila kulturo; da bo izklop tehnologije ponazoril tehnologijo; da bo smrt poslednjega človeka osmislila vsa človeška bitja doslej.
IX) Ni naključje, da beseda apokalipsa v prevodu pomeni razodetje. Apostol Janez, ki je bolj ali manj utemeljil današnje pojmovanje konca časa, tega namreč sploh ni navezal na smrt ljudi – apokalipsa mu je predstavljala veliko katarzo, v katerem bodo vsa dejanja pošteno presojena in nagrajena oziroma kaznovana. Zato se pravi vernik po njegovo ne bi smel obremenjevati s koncem svojega ali vsega življenja – v tem je vendar trik vseh velikih religij – saj bo šele tedaj dočakal pravico. Podjarmljeno izraelsko ljudstvo se bo končno dvignilo, zadnji bodo prvi, sužnji osvobojeni, kruti gospodarji vrženi v večni ogenj. Fantazma, ki je preživela tisočletja.
X) Menim, da se nam tu šele dobro odpira fascinantno polje preučevanja. Če smo znanstveno fantastiko razumeli kot fikcijo o bližajočem se koncu časa, ko bo tehnološki napredek nepovratno zamajal in izrodil človeštvo, potem je apokaliptična in postapokalitpična fikcija njena rehabilitacija. Trenutek, ko se ‘dobri, stari časi’ spet vrnejo in ko se bo človeška rasa vrnila v svojo najčistejšo fazo primitivnega komunizma. S tem pa svojo vrnitev doživijo tudi davno pozabljeni heroji, ki so živeli le še v domišljiji divjega zahoda in davno minulih vojn. A o njih kdaj drugič.
