BOLJ O NATURI KOT O BOGU. ALIENEJE: MOTHER!

Model. Ta film … bom zapisala kar takoj. Ta film bo genialen čez 10, mogoče 15 let. Prvič in morda celo zadnjič v svoji karieri filmofila se mi je pripetilo, da sem že ob prvem gledanju vedela, da mi je predočena mojstrovina, ki bo kot taka prepoznana šele dolgo po izidu (cel čas se govori o teh filmih – damo jim poleg zvezo besed, da so »nastali pred svojim časom« – Citizen Kane (1941), Dr. Strangelove (1964), Blade Runner (1982), vsi so danes nič manj kot klasike). Dober mesec po premieri v Sloveniji mi še vedno ne da miru. In marsikomu drugemu tudi ne. Za koliko filmov lahko to trdi sam pri sebi?

Poglejmo odzive gledalcev. V ljubljanskem Koloseju ga sploh niso vrteli, je bil verjetno preveč alter. Kinodvor in Kinoteka ga še nista vrtela, je bil verjetno preveč mainstream. Vrtel ga je Kino Bežigrad. Sedela sem v dvorani s sedmimi drugimi potrošniki. 8 gledalcev! Na premieri! In en teden kasneje ga že ni bilo več na sporedu. Kaj to pove o filmu? Da je zanič, ni res? Kaj so o njem pisali mediji? Da podira rekorde v najbolj negativnih pogledih. Ljudje so udrihali po njem. Vlačili so ga po zobeh in ko so ga raztrgali na kosce, jim je puščal ogaben pookus. Upam si trditi, da je v splošnem publika do Mother! razvila kristalno neškodoželjno sovraštvo, oksimoronično kot se to pač bere.

In potem so tu kritiki. Oz. filmski komentatorji, kot se radi imenujejo tuberji, ki se želijo distancirati od dežurnih delilcev grdih, grdih sodb v tiskanih medijih. Tisti posamezniki, ki se kitijo z identiteto neodvisnih ljubiteljev filmske umetnosti. Jeremy Jahns, Chris Stuckmann, Matthew Brando, the Nostalgia Critic in drugi, ki jih nesramežljivo promovira FB stran Jezdeci vsebine. Oni so polni zanosa, prevzetosti in samih lepih besed. Okoli Silvestra, ko bodo sestavljali svoje top 25 liste filmov z letnico 2017, bodo Mother! uvrščali na sam vrh. Še enkrat je na mestu vprašanje: kaj to pove o filmu?

Zaplavajmo v psevdoznanstvene vode. Da bi odgovorili na zgornje vprašanje, lahko začnemo z iskanjem skupnih točk filmov pred svojim časom. Ne bi smelo biti pretirano trditi, da je najbolj očitna poteza vseh (še posebej npr. zgoraj naštetih treh), da so preveč aktualni, da bi lahko zlahka vzpostavili čustveno distanco do njihovih zgodb. Pripovedi o posameznikih so tako prepletene z ustreznim zeitgeistom, da jih težko gledamo samo z abstraktnega vidika, kaj se dogaja/kaj počno protagonisti. Ti so naravnost zaznamovani s svojim okoljem.

»Toda, čakaj malo! Kaj ni Mother! ravno nasprotje tega?« Ne gre v tem primeru za nekakšno prazgodbo, ki se vleče skozi zgodovino? Skoraj bi lahko rekli, da prikazuje moderno adaptacijo nekega dobro poznanega mita. Občutek, ko gledamo skoraj dokumentarne posnetke vojne v nenormalni bajturini, ki predstavlja teritorij filma, je podoben tistemu, ko nam je nekdo prvič povedal, da je Jezusova štorija v esenci Ozirisov mit z nekaj fasadnimi okraski. »Okej, ampak, ali ni tudi to na neki način aktualnost?«

Ravno tu je keč, če vprašate pišočo feministko, ki si ne more pomagati, da si ne bi ogledala filma s tako mamljivim naslovom. Zadaj za vsemi grozotami današnjih vojn na Bližnjem vzhodu, zadaj za vsemi simboličnimi paralelami z Jahvejem, Kajnom in Ablom, za Kristusovim žrtvovanjem, za neizprosno bakhantsko naravo množic; zadaj za v pičlih nekaj dneh napisanim scenarijem, za prvim osnutkom filma, ki ga je Arronofsky posnel preden je film posnel zares (zato da bi se dodobra prepričal kaj in kako želi vse skupaj prikazati), za tesnobnim vztrajanjem pri posnetkih izza hrbta oz. naporno dolgim snemanjem v in izključno v obraze igralcev, za različnimi pogledi na ljubezen – od svetovljanske do posesivne – za vso ciklično naravo naših dejanj = za spoznanjem, da vsi in vsak od nas le gradi in ruši, da lahko spet le gradi in ruši … za vsem tem se skriva nietzschejansko, predzgodovinsko in večno aktualno razočaranje.

To je tisto, kar nas pri teh filmih vedno odbija na začetku. Spoznanje, da po vseh teh letih bivanja na Zemlji, pravzaprav nismo nikamor napredovali. Da smemo imeti do samih sebe le eno pristno vzpostavljeno čustvo: razočaranje. Zato ga Mother! bomba v kinih. Zato takšno sovraštvo do tega filma. Ker nam pove popolnoma iskreno v obraz: son, I am disappoint.

Lahko zaključim pozitivno in rečem, da v vsakem razočaranju tiči upanje; češ, slabše ne more biti, imamo pa zato vse možnosti za boljšo prihodnost. Lahko pa zaključim neobremenjeno in rečem, res je tole pravkar zapisano, toda čez nekaj let se bomo spet znašli v kinu in rohneli nad novim filmom, ki nam bo dal jasno vedeti, da smo kot rasa le nepomembni atomčki v vesolju in nimamo biti za kaj ponosni. In, evo, spet to Nietzchejevo ponavljanje.

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.