DISKURZIJA FILMSKA: WHAT A CARTOON! II.

Leta 1995 je Cartoon Network zagnal mašinerijo, imenovano What a Cartoon! Vpregli so mogočni studio Hanna-Barbera, ki je iskal nove, neuveljavljene upe za prihodnost risanega sveta, ki bi z W-a-C pridobili priložnost, da se pokažejo svetu in zgradijo ime ne le sebi, temveč tudi svojim produktom. Ti so v sklopu serije nastopili kot posamezne epizode (redko dve ali tri), najbolj uspešni pa so se nato razširili v epopejske stand-alone risanke, ki so zaznamovale cele generacije otrok – naše uredništvo vključujoč.

* * *

se nadaljuje

NM

Niso vse začrtane ideje serij doživele le eno manifestacijo. Nekatere so imele to srečo, da so se sprehodile skozi dve zgodbi. Ena takih je Pfish and Chip (1995) Butcha Hartmana, ki je kasneje postal scenarist in/ali režiser več delov drugih serij od Dexterjevega laboratorija (1995) prek Johnnyja Brava (1995) do Krave in piščanca (1995). Zasnova glavnih dveh likov – feminiziranega morskega psa in koleričnega, debelušnega risa s škotskim naglasom – se že na papirju bere kot izvrsten material za otrokom namenjeno risanko, ki pa je (kot seveda vse dobre risanke) mnogo več kot to.

Hartman nam čudovito predstavi svojo slutnjo podivjanega kapitalizma, ki je v devetdesetih že dodobra preoblikoval družbenoekonomska razmerja, v poklicnem okolju Pfisha in Chipa: fanta sta zaposlena na policiji kot odgovorna odstranjevalca bomb. Profesionalno se bavita z enim izmed najnevarnejših opravil na svetu in od njune uspešnosti so odvisna številna življenja – v prvi vrsti seveda njuna. In kljub temu se posla vedno znova lotevata skrajno »what’s-the-worst-that-can-happen« nonšalanco, medtem ko ju po drugi strani na smrt plaši sama misel, da bi se njun šef prebudil/vrnil sredi kaosa v pisarni. Naša življenja so zgolj naša življenja, toda motnja v birokratskem sistemu? Kaj takega je naravnost nezaslišano!

DB

Zabava me, kako risanke skoraj vselej kaznujejo tistega, ki se sekira. Pfish ima podobno vlogo kot Hugh Laurie v Črnem Gadu (1983) – je tisti nesposobni dobrovoljnež, ki se v vsem trudi videti samo lepe reči in za to svojo držo nikoli ne nastrada. Vsa odgovornost za reševanje situacij tako pristane na prenapetem Chipu, ki po nekem čudnem naključju edini utrpi posledice eksplozij in drugih vragolij. Celo takrat, kadar Pfish stoji tik ob njem! Kot bi želel avtor izpred časa 9/11 vizionarsko sporočiti, da nam podivjani teroristi ne morejo škodovati, če se zaradi njih ne sekiramo.

Je pa ta dihotomija z enim naivnim, optimističnim sanjačem in drugim zasekiranim operativcem zelo uspešna v risankastem svetu. Samo poglej Dee Dee in Dexterja, Kravo in Piščanca, Muriel in Couragea.

NM

Kar mi je všeč pri tem razkoraku med obema glavnima likoma pri vseh risankah, je nauk, ki ga nudijo vsem gledalcem – ne glede na starost: da vselej obstaja več različnih pristopov, kako se lotiti reševanja zapleta. Pfish in Chip, kot je to običajno, predstavljata amplitudni rešitvi, med njima pa obstaja cel kup seštevkov potez, s katerimi se lahko poistoveti vsak od nas. Tak prikaz ima za posledico/vzporedni simptom, da do likov vzpostavimo odnos, z njimi čutimo/sočustvujemo, navijamo za njih – postanejo točno to, kar jih imenujemo: glavni liki. Nihče ne bo gledal te epizode in razumel motivacije, ki se skriva za pobesnelim bombarderjem oz. utrganim klovnom. Razen popolni ujetniki outside-grupic. Še manj se jih bo pridružilo ekipi policijskega šefa. Eni bomo pač bolj na strani Chipa, zadovoljni s tem, da nastradamo, ker smo se skušali postaviti za svoje principe v svetu, drugi bodo na strani Pfisha, prav tako zadovoljni, ker ne nastradajo (zaradi neumnih načel in/ali predsodkov). Dober konstanten opomnik za vsakogar, kakšen je lajf.

DB

V opisanem se skriva eden pomembnejših vzvodov, kako risanke obravnavajo nasilje in resne teme nasploh. Na eni strani imaš na papirju še vedno premiso, ki bi ti morala dvigniti vse kocine – izmuzljivi terorist podstavlja bombe! – in na drugi ponotranjeno logiko likov, po kateri so ti dogodki nekaj banalnega, vsakdanjega. Pfish in Chip se okoli terorizma prepirata, kot bi šlo za madež na hladilniku. V bistvu si predstavljam, da bi ju slednje veliko bolj vznejevoljilo kot kakršnokoli razstrelivo.

Z drugimi besedami; resne stvari je treba vzeti za hec, hecne pa na vso moč resno.

NM

Všeč mi je, kako si to fraziral, četudi mi boš morda očital, da sem pri eni filmski kritiki ustvarjalcem že očital, da svoj produkt jemljejo preveč resno, da bi bil zabaven in hkrati preveč lahkotno, da bi sploh lahko bil pomenljiv. V esenci gre za isto reč (le nivoji resničnosti so različni) – vendar pa se v (naši) risanki kot komičen izpostavlja prav ta odnos, ki ga imata P&C do X ali Y in ne X ali Y sama. Pravzaprav neverjetno, kako zlahka lahko iz povsem antismešne stvari, kot so eksplozije, vlečemo humor. Najdeva pa v naboru W-a-C tudi epizode, ki črpajo komedijo tudi brez situacij, na podlagi dobre karakterizacije, kajne?

DB

Pizza Boy (1996)! Sicer res, res dvomim, da bi iz te premise lahko naredili serijo, ampak kot kratka animacija za ne tako mlade odlično obstane. Govori o dostavljalcu pice, ki se v lovu na zajeten bakšiš poda na nemogočo misijo dostave na severni tečaj v petih minutah. To je šele kritika podivjane ekonomije! Fotr picopek je sijajen primer manipulatorja, ki svoje eksploatiranje sinu predstavlja kot priložnost za zaslužek, mala naivčina pa si svoje žrtvovanje razlaga kot izpolnitev lastnih ambicij – vse do neizogibnega razočaranja, kakopak. Slapsticku se tudi v Pizza Boyju ni mogoče izogniti, a v tem primeru sta kontekst in ironija v glavnih vlogah.

NM

Pizza Boy je resnično one-off epizoda s svojim hitrim uvodom in še hitrejšim zaključkom, ki z izjemo nekakšne Prison Break (2005) sage ne ponuja nikakršnega nadaljevanja. Svoj domet pa odigra kar se da popolno. Če sva se dotaknila karakterizacije, je treba poudariti, da je psihološki profil dostavljalca hkrati dovršen in uokvirjen, s čimer paradoksalno ponuja tako zaprt kot odprt konec. Zanimivo, kako spet v ospredje stopi pretirano nasilje, da mlajšim gledalcem omili sicer naravnost grozno realnost zaznamovanosti glavnega lika, ki bo pretresla še tako hudega navajenega odraslega opazovalca. Hkrati pa je to nasilje tudi v obeh eskaliranih primerih v epizodi skrito za zaprtimi stenami ali igluja ali zapora in s tem otroka zavaruje pred grozotami človeškega bitja, ki ga v primež stisne iracionalno.

DB

Mislim, da gre za eno tistih risank, kjer vsak lik izkaže svoje male hudobije. Nihče, ampak čisto nihče ne odigra klasične vloge dobrega/razumnega fanta. In najbolj se ti zagravža kar mali picafantič osebno – zabitež, ki svojo nalogo opravlja čisto preveč resno, da bi se komurkoli prikupil. Edina ‘všečna’ stvar so plasti ironije, po katerih dobi očitno povprečna pica lasten sedež na letalu in bizarno ljubeč tretma protagonista. Čeprav gre za objekt, ki mu očitno povzroča največ nesreče in tesnobe.

NM

Bolj ko razmišljam o epizodi, bolj se nagibam k spoznanju, da me je še najbolj prepričala sinhronija med temo in tempom. Nobena od naštetih risank, ki sva jih omenila in redko katera, ki jo še bova, se lahko pohvali, da gledalca sooči s tolikšno mero paranoje v dinamiki pripovedi. Tudi če bi bila osnovna zgodba popolnoma drugačna – tudi če ne bi vsebovala potovanja, ampak bi bila povsem statična, zgolj pogovor za mizo, morda – bi nam kadrovski preskoki, hiter dialog, zoprno kričanje, celo same ostre črte animacije, zbujali temeljno nelagodje motenega sveta. Kako primerno, da se to zgodi v risanki, ki nam pripoveduje o pereščku na duševni tehtnici otroka, ki jo je dokončno prevesil na stran psihopatije.

DB

Dozdeva se mi, da je kričanje v tej epizodi ključno. Tudi nasploh gre za eno tistih zadev, po katerih ločujem novejše risanke od starih. Nekoč je bilo vpitje omejeno na komičen krik strahu ali bolečine (recimo Shaggy ali Tom), ne pa na izraz histerije. Cel Pizza Boy pa je po drugi strani en sam, neprekinjen, kričeč 7-minutni kraval. Vsaj trije ljudje in par živali doživi temeljit živčni zlom okoli – pice. Mogoče niti ne bi posvečal preveč pozornosti temu, če ne bi prepoznal številnih glasov, ki so se (v prav tem kričavem tonu) pojavljali v kasnejših uspešnicah Cartoon Networka.

NM

O krikih, vzklikih in grotesknem menjavanju tonov bova brez dvoma pisala še kakšno misel v najinih analizah serije Two Stupid Dogs (1993), tokrat naj mi služi za prehod k naslednji risanki: The Fat Cats (1995). Če prevzamem tvojo klasifikacijo, bi jo verjetno morala uvrstiti v staro šolo animiranih biserov, saj se pojavijo kot filtri za sprostitev napetosti »le« v ključnih momentih napetosti – toda s tematskega vidika je epizoda Drip Dry Drips precej oddaljena od keynesijanske dobe: kako drugače opisati premiso dveh mačkov, ki se optimistično zaženeta za dobičkom (simpatična igra besed v samem imenu zasnovane serije BTW) z odprtjem velikopotezne kemične čistilnice? Zanimivo, kako vendarle še vedno ni ne duha ne sluha o izprijenosti/izpetosti sistema, na kar kažejo tako blazen kredit, s katerim je bilo treba čistilnico odpreti, kupček gotovine, s katero maha Louie tik pred koncem, neumorna domišljija, ki ga po kataklizmi navdihuje z vero v prihodnost in že s samo podobo neomadeževanega ameriškega predsednika.

DB

Res je, pri Fat Cats smo postavljeni v precej bolj konzervativno, skoraj tradicionalno risanko, ki pa ima precej podoben tvist. Glavni ‘greh’, če se lahko tako izrazim, je požrešnost protagonistov. Fanta se preprosto preveč trudita, da bi jima uspelo – kar je na koncu vedno edini garant, da bosta ostala neuspešna. To je že viden in preizkušen recept, kakršnega pogosto zasledimo tudi v animacijah zunaj ZDA. Konec koncev je že češki A je to! (1976) baziral na enaki premisi dveh stricev, ki z ritjo nemudoma porušita vse, kar zgradita. Če je na Fat Cats kaj tipično ameriškega, potem je to spet prepoznavna naveza rahlo zabitega, a dobromislečega velikana in njegovega manjšega, kao-brihtnega partnerja.

NM

Pinky in Brain, oba kužka v Two Stupid Dogs, Hodor in Bran navsezadnje. Nekaj je v tej omenjeni dinamiki, kar nam zbuja domačnost, da se pojavlja v tolikih primerih! Nekaj povsem človeškega, saj jih najdemo v vseh okoljih: Nappa in Vegeta, Toro in Pončo, prepričan sem, da sta kot prav takšna tudi v kakšni davno izgubljeni tragedij upodobljena Brutus in Kasij. Ne le da prav ta razkorak med intelektualno in fizično (ne)močjo omogoča vrsto komičnih zapletov, saj glavna akterja nista sposobna dopolnjevati, kjer bi se morala – mislim, da gre tudi za nekakšno samotolažbo: nisem velik, ampak (posledično) vsaj nisem neumen – in bolje je tako (ali obratno)!

DB

Ko človek malo pomisli, je ta vzajemna disfunkcionalnost precej pomemben del. Sploh, ker si predzgodbo tega partnerstva tako zlahka predstavljam: tamali se zaveda, da je debelinko glup kot stena, vendar vztraja z njim, ker ve, da ga ne bo nikoli izzval ali prevpraševal njegovih (tudi slabih) odločitev. Debelinko je po drugi strani pripravljen poslušno garat, ker se nekje v sebi vsaj bežno zaveda, da mu IQ in okretnost ne dovoljujeta kakšne pomembnejše vloge.

NM

Preden zaključiva pa se mi zdi v zvezi s konkretnima debelima mačkoma omeniti še to: ob misli na denar se Louieju oči zasvetijo v luči smrtnega greha, to že, toda njegova ideja, kako do bogastva priti, je povsem legalna (nenavadno pravzaprav, zakaj so se odločili, da mu glas posodi Ken Hudson Campbell v tipični mafijski maniri). Nobene pokvarjenosti ni v njegovih načrtih (manko umazanosti se mizenabim manifestira z odprtjem kemične čistilnice), nobene oderuškosti, niti nobene EdEdd’n’Eddyjevske sit-back-while-the-money-pours-in. Morda ji pa zato ni uspelo mimo producentov do serije – risanko je enostavno čas prehitel …

DB

Zdi se mi, da enostavno manjka tiste klasične odfukanosti, po kateri je W-a-C tako slovel. Nič hudega, če se v tistih 6 minutah ne zgodi revolucija; ampak da pa niti ne poskusiš nekaj novega, da si ne zamisliš svežega lika, sodobnejše premise, morda kakovostnejšega nastavka … to pa je v tem eksperimentalnem formatu kar hud greh. In tudi nekaj, na kar ne naletiva ravno pogosto.

Se nadaljuje …

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.