… se nadaljuje …
Valda. Zdej. Zdej se bo začel dogajat. Zdej, ko imam pravzaprav le še dober mesec prebivanja na irskih tleh. Zdej bo vse skupaj postalo svetlejše, dež pa toplejši. Burja mi ne bo grizla v kosti, ampak bo podpihovala krila in netila ogenj. Zdej, ko sem končno našel dilerko, ki mi je sposobna v dveh kratkih stavkih trikrat nonšalatno omeniti, da ima fanta. Ja no, sej štekam, samo biznis. Dobro travo maš, ne bom si tega zajebu. Zdej, ko sem se končno sprijaznil in se povsem navdušil nad idejo Škotske, se sprostil in se z obstojem tu ne obremenjujem preveč, zdej se je Pot pokazala v vsem svojem sijaju. Zdej prihajajo ponudbe za službo. Zdej grem lahko sproščeno na »eno« pivo, ki se v seriji naključij zaključi na nekem ilegalnem rejvu. Obkrožen s house glasbo, ducat napol nagimi geji, plešem z deklino, ki bi jo brez težav ljubil. Ko sem sredi vsega tega dogajanja, ko sem doma sam s sabo in v sebi … Ma kako domotožje! Ma kaka Slovenija! Pozabim celo to, da sem na Irskem. Pozabim, da sem sploh v kakršni koli sistemski ureditvi, kontinentu, planetu, vesolju. Valda, če sem pa v Momentu. Če sem pa v središču vrtinca, v očesu hurikana, ki uničuje zgolj, da oblikuje.
Nekako sem obsojen. Obsojen, da stvari pogruntam in osvojim ravno, ko se končajo. Learn the ropes, kot pravijo tu. Ravno se navadim na mesto, vzljubim njegovo osebnost, njegove posebnosti in kaprice. Ravno začenjam spoznavat ljudi, ki me začnejo tkati v neizmerno blago celotne zgodovine in načina življenja, ki mi je, po eni strani znan, po drugi pa tako tuj. Ravno se začnejo lokacije, osebe, ideje, želje in hotenja usklajevati, že me fukne nekam drugam. Kar skoraj vedno, ajej, pomeni jovo na novo.
Evo vam temno stran popotništva. Za vse, ki hrepenite po potovanjih. Sčasoma začne morit … pakiranje, poslavljanje, okrušena srca. Premikanje. Predvsem premikanje zaradi premikanja samega. Gradnja in rušitev. Rast in razpad. Vsi ti kraji, dogodivščine in ljudje s katerimi sem jih doživel … Kot perle, biseri, ki jih hranim v predalu za čas, ko mi bo uspelo najti nevidno nit, s katero jih vse povežem v smiselno in čudovito celoto. In če je že povsem vseeno, kje se to zgodi, zakaj pa ne tam, kjer me vse to že čaka, čeprav sem verjetno še vedno slep? Če bi že rad postal nekdo, zakaj ne bi bil enostavno to, kar že sem?