So pa tudi drugi, ki tovrstne predpostavke izpeljujejo iz osebnih izkušenj – tako tistih posameznikov, ki jih obred zadeva kot čarovnikov samih. Trdijo, da prvi prepoznajo učinke magičnega, ker tako sami želijo in da so slednji podvrženi halucinatornim stanjem, sanjam ali ekstazi, kjer nemogoče povezave postanejo po sebi logične. Mi ne želimo zanikati pomembnosti samoizpolnjevalnih želja ali sanj v magičnem, le za trenutne potrebe jih postavljamo na stran. Tudi če na tem mestu priznamo dva nivoja človeškega izkustva in njune spojitve kot izvora magičnega, bomo kmalu spoznali – v primeru, da se osredotočimo le na posameznike – da ta dva nivoja ne sovpadata v svetu duhov. Za primer si predstavljajte – če je to sploh mogoče – stanje duha obolelega avstralskega Aborigina, ki k sebi pozove čarovnika. Zelo očitno je, da se v njegovi glavi odvije cela vrsta sugestivnih pojavov; tako bo bodisi preživel zaradi upanja bodisi sam sebi dovolil podleči, ker mu je bilo tako predpisano. Šaman poleg njega pleše, pade v kataleptično stanje, halucinira blodnje. Sanje ga odpeljejo v paralelni svet in ko se iz njega vrne, globoko pretresen od popotovanja v okolje duš, živali in prikazni, iz pacientovega telesa zvito izmakne majhen kamenček, za katerega trdi, da je zlobni vzrok, ki je povzročil bolezen. Zelo očitno sta na delu dve intimni izkušnji, med katerimi – na eni strani zasanjanost, na drugi želje – obstaja učinek razdora. Z izjemo rokohitrstva na koncu procesa, se čarovnik niti malo ne potrudi, da bi se njegove ideje ujele s klientovimi potrebami. Dotični intenzivno osebni stanji se stikata zgolj in samo v izvedbi trika. V takšnem izjemnem trenutku se rodi pristno psihološko izkustvo, tako pri čarovniku – ki nikakor ni podvržen blodnjam razuma – kot pri bolniku. Tako imenovana izkušnja čarovnika ni nič drugega kot zaznavna zmota – ta bi bila popolnoma nesposobna odgovoriti na očitke in posledično biti neponovljiva, če je ne bi kot tako vzdrževala ali tradicija ali neomajno dejanje slepe vere. Posameznikovi osebni doživljaji, tako osiromašeno naravnani kot ti, ki smo jih predstavili, ne zmorejo sami po sebi pojasniti objektivnost, univerzalnost in neomajno naravo magičnega.
Marcel Mauss – A General Theory of Magic
Gospod akademik Mighty Mauss v zgoraj citirani bukvi precej dosledno izpeljuje dve bistveni pravili, ki ju je brihtno imeti v mislih, ko debatiramo o magičnih elementih. Eno gre v prid tistim, ki ljubijo fantazijo bolj kot znanstveno fantastiko (čeravno slednje kot rezultat tretjega Clarkovega zakona ni vselej možno ločiti od prve, o čemer smo Jezdeci že razglabljali na konvenciji NMN davnega 2015) ali se jim zgolj ne da ukvarjati z razumskimi pojasnili fenomenov. Magično je produkt kolektivnega, um je pa oseben, zato se ratio magičnemu ne bo nikoli uspel približati dovolj, da bi ga lahko objasnil. A: »Ne dvigne se mi.« B: »Spij tale koktejl.« A: »Hej, kako ti je uspelo?« – NE: magic, ampak DA: henceforth magic. Ni ga kako, je le kaj.
»Who?« »Exactly.« Abbott & Costello all over again! Standard kavelj 22, ne verjamem v čirule čarule, ne bodo se zgodile, da bi me lahko prepričale, da obstajajo in še naprej ne verjamem v njih in ne bodo se zgodile itd. In sem šel.
Drugo pravilo praviste umske lenuhe obrzda in postavi v formular tradicijo – vse, česar je receptor vajen. Kolektivno sprejeta, ponotranjena pravila igreIgrice. Naj navedem smešen primer. John Bradley, ki v Igri prestolov (2011) igra vlogo Sama Tarlyja rad pove, da je najbolj zanimivo vprašanje, ki mu ga je kdaj koli postavil oboževalec: »Zakaj si še vedno tako debel?« Češ, tam zgoraj pri Zidu se tolčete, tečete, sabljate in počnete še vse druge možne fizične vragolije, kako da v vsem tem času Sam ni shujšal niti kilograma? In Bradley odgovarja: »Prosim te, gledaš serijo, ki vključuje zmaje in ledene zombije, tebi pa ne gre v glavo kilaža enega od protagonistov?«
Ha ha ha, OK, smo se nasmehljali? Sedaj lahko brezkompromisno priznamo, da vprašanje sploh ni izvito iz trte, kot nam to hoče dopovedati Bradley. Zmaji in ledeni mrtvohodeči nimajo namreč ničesar skupnega s tradicijo človeškega telesa, na katero se zgodba navezuje. Igra prestolov vzpostavi pravila igre za odzivanje telesa na izbrano prehrano in gibanje, ki je identična primarni realnosti, zato je posameznik upravičen pričakovanja, da bo posameznikov stas, kakršen bi moral biti. Vse drugo bo ne-ver-jetno. S poudarkom na ver.
Toliko bliže smo fantastiki, kolikor več stavi avtor na zaupanje in vero v njegove umotvore od prejemnikov. Znanost ima namreč v primarnem realnem precej razvejane korenine oz. dolgotrajno tradicijo. In to je tudi sklepna enačba tega zapisa.
Nič čudnega potemtakem, da je občutje, ko košarkaška reprezentanca dvomilijonskega naroda, ki nikoli prej ni posegla po odličju, iznenada osvoji pokal na enem od najelitnejših turnirjev out there, česar ni vajen nihče t’ko like ever sploh, naravnost magičen.
