FARGO – EDINI SMISEL

Pomislimo za trenutek, kakšen svet nam kažejo sodobne TV serije. Ljudje so hudobni in pohlepni. Sistem nad njimi je izprijen. Organi pregona nesposobni in neučinkoviti. Pravo je pravljica za otroke in postan vic za odrasle. Idealisti in možje brezhibnega karakterja so topovska hrana za brezbožne plenilce. Pri tem ni važno, ali ste se navlekli na srednjeveško žajfnico, orwellovsko distopijo, dnevnopolitični triler, zombijevsko apokaliptično dramo, sci-fi vestern, črnokomično basen.. Vsem je skupno, da gledalci v takih svetovih ne bi hoteli/mogli preživeti niti ene minute, bi jih pa z veseljem imeli na svojih ekranih enkrat na teden po TV dnevniku in vremenu.

Uživati v kaosu je torej precej običajno. Vendar se zdi, da ga sodobna kultura rajši uprizarja kot spodbuja; navkljub večni panik varuhov morale se zdi, da se avtorji že prej ustrašijo lastnih kreacij. Velika večina naštetih serij je ustvarjena z namigom, da je uprizorjena kriza le neko prehodno, minljivo obdobje iz katerega bomo izšli pametnejši in boljši. Kot gledalci niti malo ne dvomimo, da se bo brutalni spopad okoli prestola zaključil s katarzično pravico. Vesternovski park bo na neki točki implodiral v lastni odurnosti. Večno depresivni konj-zvezdnik bo moral najti v svojem praznem žurerskem življenju nov smisel, ali pa ga končati. Tudi naše simpatije so vselej na strani konzervativnih sil, agentov starega reda, detektivov, jedijev ali plemičev, ki bodo uravnotežili silo, ukrotili kaos in nas popeljali v svetel konec, torej nazaj na začetek ali vsaj čim bližje k njemu.

Tukaj nastopi Fargo. Detektivke in kriminalke bi po definiciji morale biti še najbolj očiten primer težnje po redu. Zločin pahne svet v kaos, nato nastopijo organi reda (tako se jim reče), ki iz zmešnjave potegnejo storilca in vrnejo življenje v tirnice. Pri tem je seveda ključno, da zločin in njegove okoliščine zelo natančno pojasnijo in racionalizirajo vsak vpleten motiv in okoliščino. In vendar Fargu to nekako uspe kršiti vedno znova, ne da bi nosil kakršnekoli posledice.

Že njegovi prebivalci so na trenutke onkraj razumljivega. Vsak njihov dialog je pocukran s posiljeno prijaznostjo in pritrjevalnimi frazicami, zategel dialekt pa se včasih že nevarno približa pythonovskim skečem. Navzven so pohlevni kot smrkci; vabijo se na večerje, uživajo plodna družinska življenja, imajo še kar uspešna poslovna življenja. Itd. A bližji pogled to idilo kmalu razkrinka za nevarno zavajujočo – za njo se skrivajo male zamere, družinske frustracije, organiziran kriminal in nepoštena razmerja moči, ki v trenutku eskalirajo v brutalne zločine.

Fargovo stanje stvari je torej natanko tisto, ki smo ga opisali na začetku. Vendar kaj kmalu zapre vse poti do kakšne oprijemljive razrešitve. Čeprav uvodnik tako v filmu kot tudi seriji sugerira, da je dogodke nekdo dejansko popisal …

Pa je že sama štorija zastavljena na način, ki tako možnost izrecno zavrže. Po svoji dinamiki je Fargo namreč komedija zmešnjav, nesporazumov in bizarnih naključij, ki pripeljejo do nemogočih izidov. Tako za detektiva kot za zgodovinarja bi bila ta zgodba nemogoč zalogaj, saj bi ena polovica prič lagala, medtem ko bi bila druga polovica mrtvih. Fargo se klišejskim masterplanom, ki sicer zaznamujejo žanr, smeje v brk in svoje karte polaga v roke nekomu zgoraj. Neustavljivega morilca lahko zadene malomaren voznik, ključnega akterja preseka kap, pobeglega kriminalca aretira prometnik zaradi razbite luči. Shit happens, bi lahko rekli. Celo dober konec je nekako bolj plod muhaste loterije kot prefriganosti kriminalista – v drugi sezoni serije mu tako v ključnem trenutku pomaga celo NLP.

Mislim, da ta kaotična naključnost, ki zanika vsak izvirni red in sploh vsako možnost reda, v resnici popolnoma odraža eksistencialno doktrino bratov Coen, iz katere je zrasla. Še več, ob spreminjajočem se času in kraju dogajanja je pravzaprav to edino, kar je še skupnega vsem trem sezonam serije in izvornemu filmu. Če naključja odločajo o vsem, tako o zločinu, kazni in posledicah obojega, potem so standardne vloge v njem – storilci, sostorilci, preganjalci, nedolžne priče – pravzaprav nesmiselne, saj se lahko zamenjajo v vsakem trenutku. Najbolj prebrisani morilci so lahko ujeti, najbolj nesposobni detektivi lahko naletijo na ključen del uganke. Vsak dolgoročen plan, ki si ga zastavi lik v Fargu, bo šel v najkrajšem roku po gobe.

To postavlja like v absurden položaj, v katerem na svoje življenje v bistvu nimajo vpliva. Zveni znano?

V seriji se dejansko pojavi direkten citat Camusa, ki je tudi porodil tale razmislek. Mlada pomočnica v mesariji zapade v branje Tujca in novo znanje takoj nameče pod nos odraslim okoli sebe. Najprej svojemu šefu, ki se kakopak odzove izjemno odklonilno; češ, četudi umremo, imamo ameriške sanje in poslanstva, ki jih moramo izpolniti. Kmalu zatem premine.

Ironija, na katero bi bili ponosni tudi najbolj zagreti absurdisti – edini smiselni red v Fargu je pač tisti, v katerem ni smisla.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.