DOBRODOŠLI V PRAGOZDU

[…] je skrajna prebrisanost, če tiranija podredi odpor zoper zatiranje legalnim oblikam.

  • 31. člen Deklaracije pravic človeka in državljana, kakor jo je predlagal Maximilien Roberspierre

Dobrodošli v pragozdu,

zabave in iger je na pretek.

Imamo vse, kar si poželite,

najdražji moji, imamo vse znamke.

Smo ljudje, ki lahko najdemo,

kar koli morda potrebujete.

Če imate gotovino, najdražji moji,

imamo bolezen za vas.

V pragozdu,

dobrodošli v pragozdu,

samo poglejte, kako hitro padete na

kolena.

Želim vas videti v krvi.

Dobrodošli v pragozdu,

živimo iz dneva v dan.

Če si nečesa res želite, boste krvaveli,

takšno je plačilo.

»Zelo privlačno dekle si,

težko te je zadovoljiti,

vidim, da že okušaš med in mleko,

a pri nas jih ne dobiš zastonj.«

V pragozdu,

dobrodošli v pragozdu,

ali čutite mojo kačjost?

Želim vas slišati v krikih.

Dobrodošli v pragozdu,

tu je dan za dnem vse huje.

Naučili se boste živeti kot zver,

v pragozdu, kjer se igramo.

Če hlepite po vsem, kar vidite,

boste to tudi prejeli;

kar koli si poželite,

le od mene ne smete jemati.

Ko letate visoko, si ne želite

nikoli spustiti.

Veste kje ste?

V pragozdu ste, moji najdražji,

tu boste umrli.

Zamenjaj zdaj, bralec, ko si prebral ta štiklc poezije, vsak pragozd s posplošenim konceptom potrošniške oblike kapitalizma.

Mind blown.

Alexis de Tocqueville je stal na drugem bregu ideološkega soočenja, ki mu pravimo francoska revolucija, od slavnega čistuna Robespierra, ki je bil tolikšen privrženec oblastnega terorja, da se je sklenil kar sam zlekniti pod giljotino, ko enkrat ni več ustrezal podobi – če se zdaj izrazimo tocquevilovsko – ki bi ustrezala totalitarizmu občega mnenja. To je demokracija.

Vsakič, ko poslušam Ganse, Tuba slej ko prej navrže Welcome to the Jungle in vselej me zadane, kako imanentno je demokraciji, enaintridesetemu in tudi nekaterim drugim členom prvotne francoske Deklaracije pravic človeka in državljana navkljub, da v svojem iskanju zadovoljitve potreb množice pripelje do skrajnosti, kot je naše predajanje potrošniškemu duhu.

Kako na otoku stotih ljudi, kjer ima vsak sto tolarjev, najmanj sumljivo ukradeš sto tolarjev? Preprosto, vsakemu suniš enega (kako štefančič juniorovsko od mene tole). Po nekem podobnem principu bi matematiki lahko modrovali, da če je na svetu omejena količina dobrin, in če želi dedek Mraz vsakemu dati malo, potem lahko ob porastu prebivalstva, posameznik vsako rundo prejme vedno manj. Ker pa ves čas nekaj dobiva (četudi le puhle opcije – ki jih nikakor ne gre zamenjati z izbiro), se ves čas večajo njegove potrebe. In ker so dobričice tako pisanega spektra je potreb še več. In potem še več. In potem smo že vsi zasvojeni in tlačimo svoj drobiž v žepe tistega enega, ki želi novih sto tolarjev (še enkrat, kako štefančič juniorovsko od mene tole).

Vsaj v teoriji. Tako Tocqueville kot Robespierre se strinjata, da slej ko prej takemu povzpetnežu mora pasti glava. Ampak problem, kako jo odsekati gospodarju Pragozda, ki ni le gospodar, ker je akumuliral oblast, temveč predvsem zato, ker igra vlogo dobrotnika, ki nam za drobiž prodaja nepotrebne drobnarije, neučinkovite možnosti prihodnosti in nikoli-si-ne-bodi uresničljive sanje? Odvisni smo od njih in odvisni smo od njega.

To je fora 31. člena. V samem bistvu demosa je, da je nezadovoljen, neizprosen in krvoločen. Kar vprašajte tistega sošolca, ki ste ga vsi otroci zajebavali med odmori. Ljudstvo je jebeno kruto. Demos pač mora protestirati in povedati, da stvari ne stojijo, kot bi mu ustrezalo. Zato je skrajna prebrisanost, da mu izvoljena oblast (ki je še ena izmed opcij, ki ne more biti zares izbira) odvzame fronto in si podredi odpor zoper zatiranje legalnim oblikam (kar malikovanje trgovin vsekakor je).

Potrošništvo kot tiranija, tiranija kot potrošništvo.

Dobrodošli v pragozdu.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.