OB-LIKOVANJE

Edina stvar, vredna pisanja, je človeško srce v sporu s samim sabo.

  • William Faulkner

Dobro leto je tega, kar sva s Satiričnim Rosomahom načeloa debato o GoT-u in njega likih oz. bolj podrobneje in zelo ostro o njega karikaturah. Pred začetkom šeste sezone sem pred njegovim cedilom umnih besed zagovarjala tezo, kako je seriji pravzaprav ostalo le še šest likov (pogojno osem), vse ostalo so le še šahovske figure, ki so zahvaljujoč svoji zaplankanosti ujete v usodno predvidljivost. Danes, ko je otvoritev sedme sezone le še dober mesec stran, sta nam ostala le še dva (tista dva, ki sta bila prej lika pogojno, še vedno ohranjata svoj status, a sta na še bolj tenki veji kot lani).

Paradoksalno pa je, da me prav zaradi teh dveh likov, serija vleče h gledanju bolj kot zadnje tri sezone skupaj. Bralec naj torej teh odstavkov ne jemlje kot udrihanje po vsekakor mojstrskem izdelku televizije, ampak raje kot kratek razmislek o težavah, s katerimi se srečujejo scenopisci TV materiala – vsak od nas bo slej ko prej našel nekaj, kar ga bo potegnilo v vnovično gledanje ali pa bo preprosto dolvlekel kaj drugega.

O tem, da se je Sansa navzela Ramseyevih potez, sem že nakratko bentila pred nedavnim – Ramsey je seveda vse prej kot karakter, Ramsey je tipična karikatura. S svojo podobo in odločitvami je vedno zadovoljen in če bi ga postavil v eno situacijo dvakrat, bi jo tudi po daljšem obdobju izpeljal enako. Iz tega ne bo niti Balzac reborn uspel napisati romana.

In razumljivo je, da se te stvari dogajajo, medtem ko zgodba teče naprej. Če bi bili osredotočeni zgolj na to, da se naši liki osebnostno razvijajo in s tem postajajo vse bolj podobni resničnim ljudem (ki smo še, oh, kako zelo, zaznamovani z notranjimi spori), potem se pred kamerami ne bi nič dogajalo – vsi bi se samo spraševali, kdo sploh so in kaj je prav in zakaj se vse to dogaja. Epske zgodbe, kar GoT vsekakor je, potrebujejo oporne stebre, tiste človečke, ki imajo svojo agendo, svoj urnik dela, svoj delovni načrt in skrbijo za pripeljaje. Če ne bi bilo njih, da mešajo štrene, kdo bi sicer skrbel, da se iz njihovih napletanj resnični liki razvijajo? Exactly, no one. And I’m not talking about Jaqen H’ghar.

Plot convenience je besedna zveza, ki jo konzumerji filmske kritike dobro poznajo. To da se občutek avtentičnosti žrtvuje za lažje upovedovanje zgodbe je skorajda u-piko povzetek zgornjega odstavka pa vendar je včasih dobro tvegati očitke prizanesljivosti in razlikovati med plot convenience in plot drive necessity. Včasih enostavno ne gre drugače. In s tem ko se naša zgodba bliža koncu (le še dobrih 13 je tega), je jasno, da tudi Jon in Danny zavoljo zavidljivega nabora somišljenikov oz. celega kupa znakov, da sta nesmrtna, postaneta karikaturi. In tudi Tyrion. Če ne bi, potem res ne bi bilo razloga, da bi toliko različnih storilajnov konvergiralo na en kraj.

Težko je hoditi po tankem ledu med romanesknostjo in epskostjo, ko se ustvarja takšen mit in tudi tista dva že omenjena, ki jima je nekako uspelo vzdrževati iluzijo kompleksnosti, jo rapidno izgubljata iz epizode v epizodo. Govorim, jasno, o Varysu in Baelishu. Zanimivo, kako sta njuna likovna razvoja (kot njune začrtane osebnostne poteze) diametralno nasprotna. Oba sta začela kot prava strica iz ozadja, konspirologove mokre sanje, sedaj pa se je prvi popolnoma umaknil v ozadje in ga srečamo le, ko mora s pritlikavce reči kakšno smešno, njegov skrivni načrt pa je tako skrit, da v resnici sploh nima več nobenega efekta; drugi pa je prišel tako v ospredje in tako očitno nosi glavo na pladnju, da bo to sezono tam skoraj brez dvoma tudi pristala.

Kdo je torej še ostal, če sem že toliko besed porabila okoli vrele kaše? No, ne bom povedala, ker resnično ni pomembno. Želela sem izpostaviti le, da če je televizijski prostor toliko manjši od knjižnega, je neizbežno, da se enostavno ne more osredotočiti na enako število karakterjev. Cenim vse ocene čtivofilov, ki nam pravijo, zakaj je ta in ona komponenta zgodbe slabša. Njihov uvid je izjemen in poante takisto kakovostne, a včasih njihovo nezadovoljstvo prestopi mejo naduvanosti, ki jo (upravičeno) negujejo zaradi širšega poznavanja »celote«. Seriji je pač na voljo omejena količina materiala in ta pač ne dopušča več kompleksnih oseb, kot bi si jih vsakdo želel.

Konec koncev pa, kot bralka/gledalka sem prav jaz stoodstotno odgovorna za lastno interpretacijo in kdo me omejuje pri razumevanju, da je celoten GoT ubistvu romaneskna pripoved o ključnih življenjskih obdobjih Jaimeja Lannisterja in Theona Greyjoya (jep, to sta tadva), medtem ko se ostali pač bockajo za stol iz sabelj?

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.