Država je skupina ljudi, ki si urejajo svoje materialne potrebe tako, da lahko čim svobodneje živijo svojo izpopolnitev, svoje ideale duše.
Torej je bistvo države sredstvo, ki omogoča ljudem duševno življenje.
– Srečko Kosovel
Srečko je rad pripovedoval o beli revoluciji, ko bo lepa duša počistila z vso nečisto navlako naokoli in novonastalo situaciji, bolj grozno kot kadar koli prej, spremenila v novi raj na Zemlji, kjer bo vsakdo zaživel duševno življenje in kjer bo kultura vladala politiki in ne obratno, kar pač že to pomeni. Da je šlo za utopične sanje, se lahko strinjamo vsi, ki smo dandanašnji obupali nad takšnim razpletom. Z revolucijami je vedno težko. Slišijo se kot nekaj prečudovitega, izrodijo pa se v perpetuum mobile nasilja in terorja, na koncu pa razen kozmetičnih popravkov, od njih ni ničesar resnično novega.
Vsa današnja kultura je laž, vsa današnja civilizacija je farsa, zato ker je vse samo forma ali pa sredstvo za gotova politična sidra.
– Srečko Kosovel
Kar nas v resnici ne bi smelo prav nič presenetiti. Tudi revolucije so, kot država, zgolj sredstvo, po svoje pa je lingvistični kriminal, da med seboj tako različne procese združujemo pod isto besedo. Še vedno je okoli nas zavidljiv odstotek ljudi, ki nam dopoveduje, da lahko znova ustvarimo lepo Evropo, če se le združimo in naženemo migrante/iztrebimo islam/spreobrnemo homoseksualce/jemo še več mesa ali pa kar vse našteto. Ne morem se znebiti občutka, da gre pri vsem skupaj za zadetost od testosterona, hkrati pa tem ljudem zavidam miselni okvir, ki se mi je porušil z desetimi leti na faksu, ko sem prebrala toliko čtiva, da ničesar več ne vidim v najosnovnejših obrisih. Za nekatere ljudi je svet – in še posebej rešitve, ki jih potrebuje – navdušujoče enostaven (če odvzamemo etično dilemo spreobračanja in preseljevanja in iztrebljevanja in prenažiranja). Jaz sem po drugi strani obtičala v močvirju izkušenj, da je vsako moje dejanje zaman, ker nikamor ne vodi.
Ni čudno, da smo izgubili vero v božanstvenost religije, ki je sodelovala na vseh koncih in krajih za srečen izid vojne in pridigala zvestobo in uslužnost evropskim mogotcem, s tem pa poganjala v smrt milijone nedolžnih žrtev in osirotela desetmilijonske množice.
– Srečko Kosovel
Ne dvomim, da tudi najbolj goreči neonaciji v večini primerov vidijo dolgoročni cilj v nekakšni harmonični podobi sveta. Zlo se skriva za dobrimi nameni; največji uspeh hudiča je, da je prepričal človeštvo, da ne obstaja, ali kako že? Tako se začne, eno leto deliš kruh najbolj revnim, naslednje leto zidaš koncentracijska taborišča. Seveda, so tudi tisti najbolj goreči, ki pred očmi nimajo nobenega sožitja in so v igri zgolj zato, da bi videli svet goreti, da se izrazim mimovsko. Res. Mislim, da si s tem odgovarjam na zastavljeno (nepostavljeno) vprašanje iz traktatka Južno od zla. Kaj je pravzaprav the bad?
Ali je čudno, da v tej dobi pravijo, da smo majhni?
Majhni smo zato, ker hočemo služiti malenkostim, sebičnim idejam.
– Srečko Kosovel
Saj je bralec že ugotovil, kam pes taco moli. Pretekli teden sem imela neprijetno izkušnjo videti final form neke zelo ljube osebe, ki se je dalj časa bavila s svojim Ramseyem Boltonom. Namesto menjave življenjskega sopotnika se je odločila za iskanje samozavesti (ki jo je zelo očitno tudi našla in ji jo vsekakor privoščim) v vspostavitvi spremenjenega odnosa, kjer je čustvena oblast razdeljena bolj enakomerno. Njen upor, tazaresna revolucija, je prinesla aplavza vredno stanje, kjer njegove manipulacije ne morejo več delovati, ona pa lahko spet počne več vsega, kar je vedno želela početi, brez slabe vesti, da bo kdo stisnil užaljenega vampirja. Privoščim ji in nikakor ne oporekam njeni metamorfozi, a hkrati si ne morem pomagati misli, da se uresničujejo vse napovedi o Darth Sansi, ki krožijo po blogosferi. Šele sedaj, ko se je navzela njegovih tehnik, njegovega stila obračunavanja in njegovih sredstev, šele sedaj je on zares zmagal. How can you fight terrorism with more violence? Who will you become?
Po mojem se to dogaja zato, ker so okrutnosti zdaj slabo, zdaj dobro uporabljene. Dobro uporabljene lahko rečemo tistim (če smemo o hudem dobro govoriti), ki se narede vse hkrati, iz potrebe, da se zavaruje država, potlej pa se ne vztraja pri njih, ampak se spremene v največji možni prid za podložnike. Slabo uporabljene pa so tiste, ki jih je sprva sicer malo, potlej pa s časom prej naraščajo, kot pominevajo.
– Niccolo Machievelli: Vladar
Kot z vsem ostalim, tudi tu nimam pravega odgovora. Morda je to štos slabega. Da sredstva za dosego cilja ne štejejo. Morda je prišlo obdobje, ko se mi zdi, da naša dejanja v vsakodnevnih situacijah (recimo jim takšne, ki nosijo s seboj zmerno količino stresa) definirajo, kdo smo, bolj kot tista v kriznih momentih – takrat ko ljudje potem ponavadi pravijo, da si pokazal svoj pravi obraz. Morda. Kapa js vem. Se bo treba še vrniti k tej temi. In k Diablu, zgleda.