Brovariši in brovarišice,
medspletna situacija se razgrajuje!
In postaja … vsespletna?
Davnega leta dolgo-nazaj je Sigmund »gospodar cigar« Freud v svojem sestavku O prihodnosti neke iluzije lepo razvil pojem kulture. Kultura je vznik, prelom s/z (kdob vedu?) človekovim naravnim stanjem, ki emergira, ko se med udeleženci vzpostavi prisila k delu in prepoved gonov. Beseda emergirati je sijajno zanimiva, saj na svoj način napoveduje prostor, iz katerega izhaja in ki ni njen. Otrok sil, ki niso on-a-o. Point being, da nekaj je, kar začuda nima veze s svojimi elementarnimi sestavinami, ampak je kar nekako nastalo zaradi nekega tretjega X-a, ki bodri vsem tem sestavinam. Je navidezno! Virtualno. »Vsi smo mi u metrici, majkemi,« bi rekel moj prijatelj Đemo. Udeleženci pa so vsi tisti, ki hote ali nehote spadajo pod ta vpliv kulture, saj se preko nje identificirajo kot povezani. Ni potrebno, da so to ljudje, lahko so tudi Asari, Qunari ali pa Witcherji.
Ali ni to, imenujmo ga ogrodje, neznansko blizu temu, s čimer se že toliko časa ukvarjamo pri jezdecih na mojem rosomačjem zelniku? Vsaka igra kot problem (na zaslonu, na mizi, na papirju, na igrišču, v jeziku(??)) temelji na prepovedi in nekem elementarnem ponavljanju. Se pravi: nek brovariš lahko brca, meče, buta žogo pod svobodnim soncem, kamor želi in kakor želi. Ampak šele ko mu omejimo prostor in zamejimo čas ter ude, s katerimi se lahko žoge dotakne pa da ne sme igrat sam, začne igrat futbal. In igro mora vzdrževati, s tem da jo igra. Igra se ne zgodi. Igra se ne pojavi. Ampak teče. Kar nekako že od vedno, v nekem drugem polju, v katerega se vklopimo, ko so vsa potrebna pravila dosledno izpolnjena. Veš kaj, jebise, Platon. Igra je zvedavo zaletavanje ob ne-nujne robove, ki jo določajo. Tako kakor nekako deluje prvinski JA, kako iz kaosa nastaja kozmos. Prisila k delu. Delaj. V kraljestvu je zagata, naredi mir. Kmetija strada, prinesi 15 pujsov, da preživimo zimo, nagradili te bomo z zlatniki in XP-jem. BTW, kaj so naš ekvivalent XP-jev iz iger? Leta? »Pejt mi prosm v trgovino, na tle maš 5 EUR za nagrado. Pa 4 mesce.«
Saj razumete, kam pes taco moli. Oz. v katero smer se kadi cigara. Kultura ima strukturo igre. Deluje kot igra. Igrati se, je najbolj kulturna možna reč, saj je v svoji biti najbolj naravno subverzivna gesta, ki stremi k redu in dialektiki nečesa k nečemu. Enkrat naslednjič se bomo lotili zagat okoli naravnosti.
Brovariši, ko naslednjič vaš mini-brovariš igra Overwatch in ga želite ozmerjati in ga poslati ven na zrak, da bo v naravi, se pazite da ne fašete nazaj: »Ampak dragi starš, a želiš da se vedem nekulturno?«