Prodoren prdec preseka tišino v sobi. Nekje v ozadju tako dr. Driskyju kot Naughtyju odzveni zoprn smeh kanadskih komedijantov, a ko se njuna pogleda srečata se telepatsko strinjata, da ni vredno režanja. Nič več. Kje so že tisti dnevi? Dajmo, dragi bralci, obudimo naša otroštva.
* * *
DB
‘Member when we actually took South Park seriously? Member Scott Tenorman? Member Casa Bonita?
Spomnim se epizode iz šeste sezone, kjer so se avtorji posmehnili Simpsonovim in njihovemu predolgemu stažu, v katerem so iz svoje premise iztisnili že vse možne absurdne scenarije. In ob vsaki novi sezoni South Parka se vprašam, kdaj se bo dokončno izčrpal in omahnil. Nedvomno ne gre več za prelomno risanko izpred petnajstih let, ki je rušila vse pred seboj. Ampak, ali je pri teh letih sploh še lahko relevantna? Bi se morala posloviti na vrhuncu gledanosti pred leti, ali pa jo občasna uspešna epizoda še rešuje?
NM
‘Sure I member.’
Z vidika, da SP še vedno uživa status družbene kritike, je seveda še kako relevanten, tu pa se vsaj zadnja leta kar nekako konča. V splošnem je ideja, da imamo serijo, ki na svoj risankasto goofy način brije norce iz družbeno-kulturnih slepih ulic vredna pohval, saj se s svojim unikatnim pristopom lahko dotakne sfer, ki se jih razni humoristični talk showi enostavno ne morejo; če pa se spustimo na nivo specifičnih interpretacij, si moramo tudi največji feni priznati, da je raven učinkovanja že povsem preseljena – naj se vzdržimo besede ‘upadla’. Sam najbolj pogrešam larpurlartistično noto in včasih skoraj trpim ob skečih, ki niso več zmožni zavzeti popolne distance do sebe. Poznaš tudi ti ta občutek?
DB
Prevečkrat dobim občutek, da je serija postala polna balasta in nesmiselnih preigravanj, ki so sama sebi namen. Problem vidim v tem, da se serija vse bolj trudi komentirati aktualne dogodke, namesto da bi se organsko gradila iz likov, ki jih je sama uvedla. Nekoč so bili Cartman, Randy in drugi nosilci šova, ker si lahko na njihovih ambicijah, strahovih in sebičnih željah sestavil zanimive štorije. Danes pa se ne morem znebiti občutka, da se v kreativnem procesu najprej pojavi tema, ki si jo avtorja želita komentirati nakar sledijo neprepričljive prilagoditve ustaljenih likov. Zdi se mi, da je bil s tem pomemben del karakternega humorja izgubljen, nosilni liki pa so po krivici umaknjeni v ozadje. Res se mi zdi, da je SP postal s temi posiljenimi komentarji sodobne družbe manj sodoben in manj aktualen. Scenarij Simpsonovih, mogoče?
NM
Verjetno je res nemogoče ves čas popevati isto vižo. Ko si že ravno omenil karakterje: deliš tudi ti mnenje, da se jim je pripetilo tisto, kar je eden izmed očitnih znakov, da serije pričenjajo gniti v samem jedru – in sicer pretirano reduciranje na karikature? Saj vem, da je to neizbežno – tudi v sami družbi konec koncev – toda zdi se, da se ustvarjalci serij včasih enostavno ne morejo upreti, da bi določene like preoblikovali v zgolj nosilce specifičnih tipov šal. Nekoč je delovalo, če je en lik izgovoril repliko, ki je namigovala na istospolno usmerjenost … in potem ta lik neizbežno postane overly gay in vse, kar se avtorjema zdi smešno okrog tega, začneta inkorporirati v njegov scenarij. Butters, Randy, tudi Cartman so bili vsi nekoč žrtve pretiranih, nepremišljenih blebečenj pred kamero, kar je delovalo – vsaj meni – zelo potujitveno.
DB
Mislim, da gre za drugo plat tiste medalje, ki jo sam želim nekako izpostaviti – namreč da se South Parkov princip v resnici sploh ni izpel, vendar pa je v čisto scenarističnem smislu nazadoval glede na prejšnja leta. Če pogledaš najboljše čase – tam okoli pete sezone – potem vidiš, da so bile epizode spisane z zelo dobrim občutkom za razvoj dogajanja; dialogi so bili iskrivi, šale so se pisale skoraj same od sebe in poanta na koncu je bila zelo lucidna. Ne morem se znebiti občutka, da so avtorji ubrali nekakšen lenoben pristop k pisanju, kjer se najprej napiše par štosov in poanto in se zgodba šele potem izoblikuje okrog tega.
In rezultat je logično takšen, da se liki reducirajo na karikature, nekoč znameniti non sequitur štosi pa popadajo na neplodna tla, ker pač ni več jasno, ali gre za štos ali pa za lenobno rešitev v scenaristični zagati. Zdi se mi, da je bilo v zadnjih treh delih to še posebej razvidno.
NM
Zelo pozdravljam nagibanje zadnjih let k bolj nadaljevanskemu ustroju serije in manj nanizankastemu. To, da celotno sezono povezuje ena skupna rdeča nit se mi je sprva zdel smiseln premik k poskusu neke krovne zgodbe oz. velike slike, morda nek kratek korak k Levi-Straussovskemu oddaljenemu pogledu, zdaj pa se tudi sam sprašujem, ali ni vse skupaj bolj klavrn in poceni, formalistično-kozmetični vzdihljaj utapljajočega bitja, ki ne ve več, kako nazaj k zlatim dnem. Vse preveč so bile sezone izpred 3-4 let nazaj le še sosledja epizod, ki niso vodila nikamor, vse kar zadnji dve sezoni počneta (več) pa je to, da sestavljanko lepo ukrojita, medtem ko se slika še vedno ne ujema ravno natančno. Morda pa si zadel kar 100 % z očitkom lenobe, če pomislimo, da so epizode dejansko pisane po zelo hitrem postopku, včasih celo le en dan pred predvajanjem, ko se čaka na aktualne informacije – npr. izid predsedniških volitev.
DB
Da se serije nekako polagoma spreminjajo v nanizanke, se mi zdi del širšega trenda, ki ga narekuje binge-watcherska kultura zadnjega desetletja. Ne vem, če je South Parku prinesla preobrat na bolje ali na slabše – mrtvih koncev je še vedno veliko, najbolj pa me je letos zmotil počasen tempo zgodb. Nikjer se spremembe ne vidijo bolj kot tu – prve tri sezone, ki so resda temeljile na čisto pythonovskem humorju, so bile naravnost hektične in so v nekaj minutah pokrile toliko dogodkov, kot danes po dve epizodi skupaj. V takšni atmosferi ni bilo težko delati dobre komedije.
Danes, po drugi strani, so humorni vložki prepogosto predvidljivi, nastavljajo pa se po več minut. Tudi dobro sprejete epizode, npr. City Part of Town, so me zmotile s svojim počasnim razvojem. Poleg tega se je dobršen del ostrine izgubil – naj se še tako strinjam s pogledom na gentrifikacijo, ta politični aspekt enostavno ni zanimiv oziroma ne potrebuje animirane serije.
V tem je nekaj paradoksa: serija, ki je nekoč neusmiljeno razbijala politično in ostalo korektnost, lahko danes izraža samo še splošno sprejeta stališča, s katerimi užali ali preseneti le redkokoga.
NM
Kam pa bi v vso shemo uvrstil interne fore, na katere se serije tako rade frekventno vračajo? Se ti zdi, da jih je zadnje čase manj ali več? Ne morem se znebiti občutka, da so z novejšim formatom zvodenele in se umaknile temu, kar opisuješ kot bolj neposredno pripovedovanje zgodbe. Kenny bi bil odličen primer. Njegove smrti so vendarle vzele le dobrih 20 sekund in niso mogle drastično poseči po času, namenjenem vožnji zgodbe k cilju. Določeni karakteristični ticki so se še obdržali, Cartman ima npr. še trenutno nekaj za bregom (in nas še vedno prepričuje, da to ni res), čeravno je prav to njegovo spletkarjenje odličen primer omenjenega pisanja epizod brez neke daljnoročne vizije, kam vodijo, in verjetno tudi avtorjem še vedno ni jasno, kaj se bo na koncu sezone izkazalo, da nam je Eric prekrival. Eden izmed razlogov, zakaj od gledalcev pogosto slišimo, da sploh nimajo več občutka, da gledajo pravi SP, se mi zdi tudi umik internih, referenčnih štosov, ki v serijah delujejo kot oporni stebri.
DB
Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da si se dotaknil ključne točke. Identificiranje s serijami je za gledalce že dolgo izrednega pomena. South Parka se je recimo držala močna avra neprilagojenosti, zapolnjen je bil s specifičnim brutalnim humorjem, ki je neposvečene navdajal z gnusom. Gledanje serije tedaj je bilo že samo po sebi sladko subverzivno dejanje, ob katerem so se lasje ježili vsem možnim verskim in mnenjskim avtoritetam. Sprememba tukaj po mojem niti ni toliko vsebinska in ne vem, če bi bila še ena edicija Kennyjevih smrti danes kaj več kot nedolžna folklora; prej gre za dejstvo, da je serija prerasla v del mainstream kulture. Z njo sta zrasli in odrasli vsaj dve generaciji gledalcev. Predstavljaj si starega pankerja, ki presenečeno ugotavlja, da njegove nove pesmi poslušajo samo še nostalgični fotri, stare pa vrtijo na japijevskih žurih.
Mislim, da je prejšnja sezona nazorno pokazala, da je SP vse pomembne bariere spodobnosti že prebil in da še vedno obračunava s politično korektnostjo (hinavščino), ki jo je zelo temeljito porazil pred desetletjem in več.
NM
Točno to bi lahko bil resnični (žalostni) sklep o South Parku po 20-ih letih. Klasična usoda alternativne kulture. Na neki točki porazi tisto, čemur se upira, nato pa ugotovi, da je voditi težje, kot mlatiti po vodilnih. Udrihati po okostnjakih pa se nam je vsem že od nekdaj zdelo nehigiensko. Prav zanimivo bi bilo videti, kdaj bi serijo danes predvajali na TV SLO 2, če bi bila od samega začetka takšna, kot je sedaj. Roko postavim v ogenj, da mi ne bi bilo treba iti spat ob 22h in se ob tihi budilki zbuditi ob pol enih ponoči, ko cela hiša že spi, da bi dobil svojo dozo porednosti, ki jo je bilo v zgodnjih najstniških treba še prikrivati. Skoraj smešno je, kako na repliko, da spremljaš South Park, danes vsakdo odgovori z brezbrižnim: “Ah, ja, itak.” In potem po možnosti doda, kdaj jo je sam prenehal gledati. Kot da je to faktor zviševanja posameznikove tržne vrednosti.