Če bi Rogue One gledali kot običajen izviren film, potem imamo negativne sodbe že zdavnaj spisane. Prepišemo jih lahko iz neštetih drugih spodletelih ZF spektaklov, ki se kopičijo na nekem napol pozabljenem smetišču zgodovine. Rogue One zaznamuje generičen scenarij, v katerem najdemo standarden nabor klišejskih trenutkov v vesoljskih operah. Poslednji izdihi junakov v naročju, fanatičen boj proti premočnemu zlu, moralne zmage, kvazinavdihujoči nagovori in končna kataklizma; vse to je ključen del recepta vseh osmih filmov, ki sedaj pripadajo franšizi Star Wars. Pomembni prelomi se zgodijo po bizarnih naključjih in vsaj trikrat v pol ure se usoda vesolja odloči na tem, da mora nekdo pritisniti neko težko dostopno stikalo. In vse to bi bilo mogoče pretrpeti, če bi film zdržal v drugih aspektih, če bi bil pripravljen razvijati svoje karakterje čez nosilce bežnih replik ali prežvečenih vlog. Ampak seveda je danes bolj pomembno, da se deleži igralnega časa kar najbolj enakomerno porazdelijo med žensko, črnca, Azijca, belca in androida. Vmes morajo padati še obvezne hecne pripombe glede brezupnosti situacije, pa reference na ostale dele franšize … če tako sešteješ, ti za izvirne elemente filma potem že zmanjka časa.
Ampak v končni fazi se moram vedno znova opomniti, da Rogue One že tako ali tako ni nameraval biti klasičen film, ampak antologijski proizvod. Privrženci franšize so zelo konservativni konzumenti; ne iščejo nič novega, ampak še več starega. Tako kot privrženec čokolina vedno poišče eno in isto embalažo z enim in istim proizvodom, tako tudi gledalci iščejo isto formo in isto vsebino. Na Tubi je mogoče najti kompilacije ljudi, ki jočejo že samo ob pogledu na logotip LucasArtsa v napovedniku. Pravi paradoks tiči v tem, da se vedno več kreativnih režijskih in producentskih umov ubada s tem, kako novi publiki prodati 40 let staro embalažo.
A če bi moral iz te reinkarnacije starega potegniti vsaj en nov nauk, potem bi bilo to spoznanje, da so Vojne Zvezd film z izrazito fašistoidno poanto; slepa vera in fanatizem vselej premagata pragmatizem in racionalen premislek. Če je film obljubljal, da bo v boju med črnim imperijem in belimi uporniki dodal odtenke sivine, je na koncu storil prav nasprotno: vsak, ki je odstopil od trde linije upora za vsako ceno, je to storil iz preračunljivosti ali bojazljivosti. Moralnih dilem tako v resnici ni; upor je še naprej neizpodbitno dober in nezlomljiva vera vanj je neizpodbitno dobra. Imperij je še naprej neizpodbitno slab in celo njegovi podaniki se obnašajo, kot da se tega zavedajo. Konflikt upornikov in imperija je tako še naprej ravno toliko kompleksen, da ga lahko razume vsak osemleten otrok. In vendar dovolj epski, da se vzdržuje iluzijo kompleksnosti in globine tudi pri starejših gledalcih.
Takole na hitro bi lahko filmove pomanjkljivosti pogrupiral v štiri kategorije:
Prvič. Občutek, da je avtorjem spodletelo pri sicer precej težavni nalogi vzeti zgodbovni okvir (lok od Epizode 3 do Epizode 4) kot izziv in jim je prej predstavljal oviro. Ker je bilo treba uvesti kar precej likov in prav toliko lokacij, smo na začetku podvrženi bliskovitim preskokom po vesolju, ki mora biti vsaj za silo tudi pojasnjen, a ne preveč, saj je celoten film že tako kar dolg. Podobno se nam zgodi z liki: predstavljeni so nam kratko in hitro, njihova predzgodba je opisana v par stavkih, ki nam bistveno ne pripomorejo, zgolj podajo iztočnice za razumevanje what we’re dealing with. Ta, ki teče s kaosom, hodi brez dostojanstva.
Drugič. Kar lahko v lepi meri izpeljemo iz prvič: zaradi hitrega tempa podajanja vsebine, so karakterji očitno postavljeni na stranski tir. Niti enega smrkanja ni bilo slišati v kinu ob za franšizo nenavadno žalostnem koncu. Nihče ne bo žaloval za propadlimi liki, saj so prav to, kar je film sam: vmesna stopnja v velikem mitosu, vnaprej obsojena na pozabo. Kakor narekuje vektor pripovedi, tako plešejo liki. Ker nimajo prave osebnosti, mi do njih ne gojimo čustev. Da ne pozabimo na številne njihove odločitve, ki so prav toliko notranje motivirane, kot so minimalistično človeške. Prav nič.
Tretjič. Številne luknje, ki pri tovrstnem tempu neizbežno zazevajo. Tu se ne mislimo na dolgo zaustavljati. Ta očitek govori sam za sebe in bi ga lahko hitro pripisali marsikateremu filmu sorodnih žanrov. Toliko huje je opazovati, kako nekatere od vrzeli avtorji filma pometejo pod preprogo z eno samo cheesy repliko že tako iztrošenih karikatur.
In četrtič. Grozljiva, nadvse grozljiva količina strežbe fanom. Že samo dejstvo, da je film prestal številne dodatne scene, ki jih je bilo potrebno naknadno posneti, da bi se zadovoljilo pričakovanjem gledalcem, je samo po sebi zgovorno dejstvo. Nič nimam proti velikonočnim jajčkom, ki se pojavljajo v filmu, saj tovrstni ukrepi običajno precej obogatijo film, govorim o že omenjenem malikovanju originalne zgodbe in vztrajnem oklepanju izvirnih konceptov. Nekateri kritiki čislajo svežino likov, ki niso črno-beli, ampak kažejo na to, da v Cesarstvu niso zgolj slabiči in med uporniki ne izključno dobričine. Jaz teh likov nisem opazil. Drugi kritiki pozdravljajo odklon od popolnoma epskega podtona filma proti klasičnim Saving Private Ryan vojnim filmom. Strinjam se z njimi, tudi jaz ta odklon navdušujoče pozdravljam. Ampak to ni Rogue One.
Vse ostalo seveda špila, kot je od holivudskih spektaklom možno pričakovati. Glasba je dobra, efekti so solidni (z izjemo CGI-jevskih ponarejenih obrazov igralcev iz prvega filma celotne serije), kamera in nasploh slika sta brez pripomb. In če ste pripravljeni spregledati omenjene štiri točke in – kot je omenil moj slavni kolega doktor zgoraj – oditi pred platna oz. ekrane nedolžno zadovoljiti svoje nostalgične potrebe, potem boste v filmu brez dvoma uživali.