Naj takoj razčistim: mislim, da prihaja ta članek prepozno. Moral bi ga spisati, ko je po kinih rovaril Avatar ali ko so feni Tolkiena še vedno prepričevali sami sebe, da nova hobitovska trilogija ni tako porazna, kot je očitno bila. Zadnji čas za to je bil reboot Jurskega parka. Dejansko opažam, da so se stvari odtlej nekoliko popravile. Ampak vseeno mislim, da je to preprosto treba povedati na glas.
Mislil sem reči besedo ali dve o posebnih efektih v filmih. In to, kako nadležno očitni so postali. Preberi več O SLABIH MASKARAH→
V enem od prejšnjih protokolov smo razdelili čas na pred-apokaliptičnega in post-apokaliptičnega. Prvega zaznamujejo kontradikcije sistema, nerazrešljive moralne dileme in malodane kafkovska agonija ob spopadanju s svetom, ki ga ne moremo več doumeti. Drugi je prečiščen do kosti, pogosto tudi dobesedno; njegovim subjektom je ‘vse jasno’, vendar pa so svoje delovanje prisiljeni omejiti na prvinske instinkte – preživetje, reproduciranje, prehranjevanje. Preberi več STUDY CASE: DEKLINA ZGODBA→
Dan Harmon, javnosti poznan kot avtor animiranke Rick and Morty, se je pred časom lotil fascinantnega podviga: razdelati je želel teorijo zgodbe – v nekaj alinejah. V šestih smešno kratkih člankih je orisal strukturo, ki zajema praktično vsak zaplet v praktično vsakem filmu, seriji, romanu ali celo pesmi; če imate minuto, lahko sežetek preberete v uvodniku Super Basic Shit.
Všeč mi je, kako lepo je v slovenščini mogoče uporabljati besedo ‘igralec’. Igralci tečejo po nogometnem igrišču, igralci stopicljajo po teatrskih deskah, igralci ždijo za zasloni in nažigajo Battlefield, igralci so položili karte na mizo. Nedavno sem prisluškoval pogovoru dveh mulcev, kako sta šla ‘gledat zadnjo igro’ in se iskreno zabaval ob dejstvu, da iz drobcev pogovora nisem mogel ugotoviti, ali sta šla na gledališko predstavo, ali pa na Youtube po kakšen let’s play video nove igre.Preberi več LUDI-MENTALIZEM→
