STUDY CASE: DEKLINA ZGODBA

V enem od prejšnjih protokolov smo razdelili čas na pred-apokaliptičnega in post-apokaliptičnega. Prvega zaznamujejo kontradikcije sistema, nerazrešljive moralne dileme in malodane kafkovska agonija ob spopadanju s svetom, ki ga ne moremo več doumeti. Drugi je prečiščen do kosti, pogosto tudi dobesedno; njegovim subjektom je ‘vse jasno’, vendar pa so svoje delovanje prisiljeni omejiti na prvinske instinkte – preživetje, reproduciranje, prehranjevanje.

Med njima seveda stoji prelomen trenutek razodetja, ko se božanstva, pardon, katastrofe, zgrnejo nad Zemljo in jo prečistijo nesmislov. Androidi bodisi zavladajo človeštvu bodisi pocrkajo in ga pustijo prepuščenega sebi. Zavladajo nezemljani ali ledene dobe. Oba scenarija odpravita komplikacije demokracije in političnih intrig; v prvem primeru se nam za absolutističnega razsvetljenca ponuja grgrajoči marsovec, v drugem besni klimatolog. Skratka, kataklizme in genocidi ne prinesejo nič več in nič manj kot poenostavitev.

Mislim, da obstaja serija, ki dokaj razumno pokriva (ali odkriva?) vse tri vidike (post)apokaliptičnega; povrh vsega se na daleč izogiba običajni ZF navlaki – androidom, očesnim skenerjem, vseprisotni mreži računalnikov itd., kar jo pravzaprav uvršča bliže zgodbam o alternativni zgodovini. Gre za nedavnega zmagovalca Emmyjev, Handmaid’s Tale (v slovenščini še kar ustrezno poimenovanega Deklina zgodba), ki na mesto liberalno demokratskih ZDA postavlja diktatorsko državo Gilead.

V čem je torej fora? V bližnji prihodnosti se spolne bolezni in onesnaženje razpasejo do te mere, da se človeška rodnost zmanjša na minimum. Neosveščene Amerikance iz zasede preseneti fundamentalistično krščansko gibanje, ki z nekaj spretnimi potezami prevzame oblast in vzpostavi nekakšno viktorjansko diktaturo – prebivalstvo se je prisiljeno vrniti v amiševski način življenja brez televizije ali interneta, za njihov razplod pa skrbijo fertilne Dekle, kar je pravzaprav le lepše ime za spolne sužnje.

Pravzaprav je povedno, kako Deklina zgodba za razliko od Black Mirrorja naredi en korak nazaj v zgodovino in pride do praktično identičnega rezultata – če slednji nenehno poudarja, kako potencirana egocentričnost in individualizem v kombinaciji z novimi tehnologijami vodita v vsesplošno shizofrenijo, paranojo in nesrečo, pa nam prva kaže, da je mogoče prav enako doseči z represivno družbo iz 18. stoletja. Gileadove na zunaj vzorne družine namreč razganja od zatrtih nagonov, neravnovesij in nepravičnosti. Dekle se skrivaj fukarijo s služabniki in med seboj, patri familias se tihotapijo v bordele, njihove žene tiho gojijo vsaka svoje nevroze, vsi skupaj pa se oprezno in sumničavo gledajo in ovajajo drug drugega. Pravzaprav je čisto vseeno, ali človeku vtakneš v možgane tiste spominske kartice ali pa ga v celoti odklopiš od elektrike – na koncu bo pač našel način, da se do obisti onesreči.

Še bolj povedno je, da je Gilead v zasnovi ravno toliko izpolnitev konservativnih kot tudi liberalnih sanj. Že res, da je njegov viktorjanski mindset žaljiv za vsakega zmerno liberalnega človeka, vendar pa se obenem udinja najbolj skrajnim hipijevskim željam – v zraku ni nobenih ogljikovih izpustov, hrana na policah je izključno organska, nihče ne sme škodovati okolju s svojo dejavnostjo.. In vsi so na papirju ena velika srečna komuna, razen kadar se kdo tu in tam odloči skočiti z mostu.

In tako je Handmaid’s tale postal štorija, ki jo zlahka uvrstiš na oba spektra razodetja. Lahko bi jo uvrstili med postapokaliptične zgodbe – katastrofa je že prešla svet, posledice in stranpoti starega sveta so razjasnjene in oznanjene. Na več mestih je poudarjeno, da je Gilead res odvraten, vendar utegne biti še vedno boljši od alternativ, ki vodijo v izumrtje človeštva. In tu je mogoče serijo razumeti tudi kot predapokaliptično; človeštvo je mogoče res rešeno, a tudi zasužnjeno. Njegove dileme tako niso nič manjše, temveč so se celo poglobile – naj torej pogubim svet, da bi rešil sebe, ali naj se žrtvujem za preživetje drugih?
Bistveno je, da prostora za heroje zmanjka v obeh primerih – ostanejo le še strahopetci in mevže, ki se ne morejo odločiti o ničemer.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.