POT V PEKEL JE TLAKOVANA KOT KROŽIŠČE

Dan Harmon, javnosti poznan kot avtor animiranke Rick and Morty, se je pred časom lotil fascinantnega podviga: razdelati je želel teorijo zgodbe – v nekaj alinejah. V šestih smešno kratkih člankih je orisal strukturo, ki zajema praktično vsak zaplet v praktično vsakem filmu, seriji, romanu ali celo pesmi; če imate minuto, lahko sežetek preberete v uvodniku Super Basic Shit.

Če imate namesto minute samo 20 sekund, vam sežetek sežetka podamo tu:

  1. Protagonist začne v coni udobja
  2. Vendar ga želja po nečem drugačnem žene ven
  3. Vstopi v neznano okolje
  4. Se mu prilagodi
  5. Izpolni svojo željo
  6. In zanjo plača visoko ceno
  7. Nato se vrne v svojo cono udobja
  8. Spremenjen

Kot poseben bonus je zraven priložil še ilustracijo: krožno pot, po kateri se zavrti zgodba.

Ko enkrat narišete krog, lahko vanj umestite praktično vse od Vorančevih Solzic, Dnevnik Bridget Jones, Homerjeve Odiseje, do Disneyjevega Levjega Kralja. Preprosto poiščete junaka in ga popeljete čez vsako točko. Easy peasy.

Pravzaprav me ne fascinira lucidnost same ideje monomita – t.j. arhetipske ideje herojskega popotovanja, ki ima v vseh kulturah vseh celin enake obrise – temveč dejstvo, da jo je vedno mogoče izrisati v krogu. Junak svoje potovanje konča, kjer jo je začel. Pika. Lahko je bil silne bitke, lahko je razfukaval pošasti in hudobne imperije, švical kot idiot, spotoma izgubil kakšno roko ali oko; vendar si na koncu ni želel nič drugega kot udobje domačega ognjišča, po možnosti z ženo in otroki. Ugh.

Zamislimo si torej sodobnejšo verzijo:

  1. Junak se vsak dan po napornem dnevu usede na kavč in gleda svojo najljubšo serijo
  2. Nekega dne ga med gledanjem zmoti otroški jok iz sosednjega stanovanja. Soseda se je vrnila iz porodnišnice in njeno detece ne da miru.
  3. Junakova rutina je prekinjena, njegov spalni cikel onemogočen. Celodnevno dretje ga ubija. Ne more in ne more si v miru pogledati velikega finala svoje serije, saj dete preglasi vse okoli sebe. Vse manj prespani in vse bolj iritirani junak ugotavlja, da se mu je življenje spremenilo v pekel.
  4. Končno sklene ukrepati. V stanovanje vstopi pod pretvezo, da si je želel izposoditi sladkor. Nič hudega slutečo sosedo porine čez balkon, da se raztrešči na pločniku. Nato dvigne roko nad kričeče dete – vrže ga v kad in z užitkom opazuje, kako trzajoče utone. Nato skrbno obriše prstne odtise s kljuk in zaklene vrata z rezervnim ključem, ki mu ga je soseda pustila pred odhodom v porodnišnico, da bi ji lahko zalil rože.
  5. Psihopatski junak se z užitkom naspi. Nato si nastavi serijo, vendar ga ustavi policija, ki mu želi zastaviti nekaj vprašanj.
  6. Odpeljejo ga na serijo mučnih zaslišanj, po katerih obvelja za glavnega osumljenca. Noč preživi v preiskovalnem zaporu, kjer ga nenehno maltretirajo in mučijo. Šele tik pred zdajci ga reši nepričakovano pričanje moža, da je preminula kazala znake poporodne depresije, ki se je še poglobila zaradi njegove službene odsotnosti. Ob pomanjkanju drugih dokazov krivde dogodek razglasijo za samomor in junaka spustijo na prostost.
  7. Junak si končno ogleda veliki finale serije. Ugotovi, da ni le izpolnil njegovih pričakovanj, ampak jih je celo presegel. Presrečen zavriska ob ugotovitvi, da je bila v času njegovih nevšečnosti že napovedana nova sezona.
  8. Junak se vsak dan po napornem dnevu usede na kavč in gleda svojo najljubšo serijo. Odslej z obnovljeno odločnostjo, da iz svoje poti odstrani vsakogar, ki bi si drznil skaliti njegovo rutino.

Kot vidite, smo ‘cono udobja’ vzeli dovolj dobesedno, da je naš ep zavil v rahlo neobičajne smeri. Vendar nas sam zločin ne bi smel zavesti; prava bizarnost in perverznost junaka se skriva v dejstvu, da želi na vsak način povratek v svoj mali raj. Sredstva, ki jih je pri tem uporabil, se sicer ne razlikujejo od tistih, ki jih uporabljajo druge, bolj sprejete herojske avtoritete: umor, prevara,  itd. Poglejmo samo Supermana, ki v boju proti zanemarljivim mladinskim delinkventom razfuka celoten geto. Ali Batmana, ki problem švercanja na javnem prevozu rešuje z rasističnimi pripombami in potencialno smrtonosnim aktom metanja ljudi iz drvečega vlaka.

Če utemeljeno velja, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, potem bi k temu dodal, da je ta pot v resnici krožna. Pravi zločin namreč ni v nasilnem dejanju – saj brez njega dandanes res nimamo zgodbe – temveč v trdobučnosti storilca. Sizif je ob valjenju svoje skale vsaj trpel, ujet v ubijajočo rutino in jasno ozaveščen o nesmiselnosti svojega početja. Heroji takšnih in drugačnih serialk pa v tem naravnost uživajo.

Bebci.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.