Arhiv Značk: kolumna

2020, AJDE, STARI!

Ne maram besede ‘zanimivo.’ Zdi se mi zlorabljena beseda. Izrabljena. Slabo uporabljena. Profesorici na izpitu rečemo, da je nekaj zanimivo, ko o tem ne znamo povedati ničesar. Ko nam fant čez mizo na zabavi razlaga o catenacciu, zamrmramo: »Zanimivo.« Mislimo si seveda: »O, Bog, ko smo se dvajset minut nazaj poslovili od babice, sem bil prepričan, da je najtežje opravilo na svetu pretvarjati se, da si žalosten!« Ko želimo nekoga prepričati, da je naša ideja vredna njihove pozornosti, uporabimo besedo ‘zanimivo’ in upamo, da bo to dovolj prepričljivo, ker v preostalih besedah ni prav nič zanimivega.

Ampak leto 2020! Leto 2020 je bilo zanimivo leto! Preberi več 2020, AJDE, STARI!

RAVBARJI IN ŽANDARJI

Šele v preteklih dneh se mi je posvetilo, kako zelo pomembne so bile tiste tri sličice, po katerih smo otroci čečkali v vsakem bloku. Veste, katere tri? Tiste tri z narisanimi alarmi in razlagami, kaj pomenijo; kaj narediti, če gasilci neprekinjeno zvonijo pol minute pa kakšen bo pisk, če pride do zračnega napada Varšavskega pakta na Logatec pa v kateri zaklon je treba bežat pa koliko časa imaš, da ugasneš pečico ali pralni stroj ter vzameš vnaprej pripravljen vojaški nahrbtnik in otroke in jo pobrišeš čez cesto tja do garaž z ostalimi vestnimi mladimi mamicami iz soseske.
Preberi več RAVBARJI IN ŽANDARJI

NEKI DRUGI POTOPIS. BREZ PRESENEČENJ

se nadaljuje

Medtem ko imata moja kolega Gozdni Sadež in Satirični Rosomah še ogromno potenciala za razširitev svojih potopisov v tujino in naravo virusov in se bosta morebiti v prihajajočih tednih še naprej spuščala v podrobnosti svojih pogledov, predvidevam, da sem sam raztegnil možnosti svoje serije kolumn do amplitud, ki morda komu že presedajo. Preberi več NEKI DRUGI POTOPIS. BREZ PRESENEČENJ

POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA

se nadaljuje

Evo. Mene. Tu. Opet izbeglica. Strejndžer. V tujini si vedno malo drugi, malo drugačen. Pa niti nisi to, samo vedno se počutiš, da si, ker vedno kršiš družbene norme, ali si preveč južni ali pa preveč severni ali pa si jim samo napoto na kolesarski stezi. Nikoli ni miru. Mogoče je pa to samo naš slovenski kompleks, ker ne vemo, ali bi se dali tja gor ali dol. Paradoksalno se nikoli ne postavimo geografsko ne k levi ne k desni sosedi. Čeprav nam je ta horizontalna klasifikacija toliko bližje. Je pa res, da je zdaj minilo že nekaj let, odkar se vlačim po večinsko protestantski deželi, in nisem prepričan, ali se nisem vedno počutil tako. V srednji šoli prav sigurno. V osnovni teh problemov nisem imel. Sem kot Janez, ki mu je bila že Ljubljana preveč, in ga je vedno vleklo na Jelovo brdo k Meti. To je ona Meta iz Cvetja v jeseni, ona, ki od sreče omedli, ko jo Janez končno le zaprosi. Ker je slovenski moški, malo jamra, malo muti, potem se pa napravi skupaj, ko je že prepozno. OK …V resnici njo, Meto, izda srce, a kot pove Presečnik: vsi smo vedeli, da ima šibkega, slej ko prej bi jo neslo. Ni to neka tragedija. Ker Slovenci nimajo tragedij, Slovenci niti ne upamo na srečo. Sreča, pristna sreča, tista prava ljubezen, tista slovenska ljubezen jo je pa sploh ubila spričo prvega momenta iskrenosti bodočega moža in možnosti lepšega, boljšega života. Preberi več POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA

NEKI DRUGI POTOPIS. WELL THAT ESCALATED QUICKLY

se nadaljuje

Vse odkar se je Eric Hobsbawm v svoji legendarni monografiji Nacije in nacionalizem po letu 1780 (1990) vprašal, kako bi lahko predstavnik Zemlje vesoljcem predstavil koncept naroda, se je vsak zgodovinar, še najresnejši med nami morajo priznati, vsaj enkrat poigral s tem znanstveno-fantastičnim nastavkom. Bolj kot je situacija absurdna, bolj se nam igrica ponuja sama po sebi. In današnja situacija je vse prej kot ne-absurdna. Preberi več NEKI DRUGI POTOPIS. WELL THAT ESCALATED QUICKLY