Pred vrati me je čakal nov tepih in na vratih listek. Nagovorjen sem bil z gospodom. Takrat sem vedel, da tudi v tujini končno delam nekaj prav. Kot mi je sporočila nemška soseda − ki normalno, kot se spodobi za nemško mesto, sploh ni Nemka − sem bil, nevede, edini brez predpražnika. Outsider. Luzer. Izgubljenec. Neprilagojenec. Tako pač ne gre. Je neki sistem. So stvari, ki se spodobijo. Sploh pri Nemcih, sploh pri Nemcih, ki sploh niso Nemci, ti so največji Nemci. V tem najbolj prednjačimo Slovani. Vedno smo jih občudovali, vedno smo se navduševali nad njimi, zdaj pa smo lahko končno to tudi postali. Preberi več TEPIH
Arhiv Značk: kolumna
REVŠČINA IN BEDA
Stal sem na glavni železniški postaji v Hammu, mestu v nemški Vestfaliji v velikosti dveh Mariborov. Do mene je pristopil fant. Neobrit, a ne bradat. Ni mogel šteti več od 25 let. Če bi se očedil, bi bil videti mnogo mlajši od dejanskega stanja, zaradi zapuščenosti pa je dajal videz zjebanega tridesetletnika. V rokah je držal papirnat krožnik. Dva belgijska vaflja, s katerih se je še vedno valila para, kepica vanilijevega sladoleda in potok vroče čokolade, ki je kapljal po tleh. Odprl je usta in mi odprl pogled na prevelike zobe, zasajene v metamfetaminske dlesni. Z votlimi, arijsko-plavimi očmi se je zazrl vame in spregovoril: »Zwei euro für essen? Ich habe heute nicht gegessen … « Preberi več REVŠČINA IN BEDA
IN ŠE 5 STVARI, KI VAS V BERLINU LAHKO PRESENETIJO (ALI PA TUDI NE)
- Štacune so v nedeljo zaprte
Ajej! Človek se sploh ne zaveda, koliko mu je kapitalizem zlezel pod kožo! Vsaj v eni stvari si upam priznati, da mi sistem povsem ustreza. Ker sem – kar se tiče organizacije časa – totalen invalid, mi mora biti vse dostopno 24/7. Nikoli namreč ne vem, kdaj se mi bo česa zahotelo. Po eni strani časa ne obvladujem, po drugi čas ne obvladuje mene. Predvsem zato, ker ga večino … časa … sploh ne priznavam. Če me že kaj obvladuje, je to Navdih. Navdih, ki te ne doda kot frenda na Facebooku. Nič te ne drega, maha in pošilja winkije. Ne pošilja ti voicemailov, da bi se bilo pa res že fajn počasi dobit za tisto kavo. Ne. Navdih pride na vrata, malce počaka, ali ga boš povabil not, potem pa odide k nekomu, ki ve, da mora v tem trenutku malodane vse spustiti iz rok in se mu posvetiti. Včasih mi Navdih šepeta, naj v soboto ostanem v postelji, potem pa mi v nedeljo očita, zakaj se nisem založil vsaj s kakim kruhom. No, saj bi. Edini problem sobote je v tem, da si ravno to zalogo ustvarja večina Berlinčanov. Vsi se nagužvamo v štacune in se kolektivno zajebemo. Preberi več IN ŠE 5 STVARI, KI VAS V BERLINU LAHKO PRESENETIJO (ALI PA TUDI NE)
BPNS
Če ste svoji računovodkinji kdaj v preteklosti predložili prejeto fakturo z vprašljivim prometom, obstaja velika možnost, da vam je zaupala enega od temeljnih pregovorov knjigovodstva: brez prihodka ni stroška. Imenujmo ta princip načelo BPNS. Najpogostejši sta dve reakciji poslovodij. Prvo slišimo od ljudi iz (dušne) operative. Od tistih, ki na trg – po Marxu – gledajo od spodaj navzgor. Od proletariata oz. kar je ostalo od njega. Ti običajno stresejo z glavo in računovodkinji poočitajo kapitalistični misticizem z besedami: »Kakšen vudu je zdaj to, vsi vemo, da je ravno obratno: brez stroška ni prihodka! Vedno te najprej nekdo ocuza za fičnike in šele potem nekaj zaslužiš. In še to vedno premalo!« Preberi več BPNS
TELEVIZIJA DANDANAŠNJI
Mater se je televizija spremenila v zadnji četrtinki stoletja! Pa s tem ne mislim, da se je spremenila vsebina. No, to tudi, seveda. Petindvajset let nazaj se je v mojo sobo preselila stara Grundigova kišta, ki je pred tem stala v središču pozornosti dnevne sobe, kjer jo je zdaj zamenjala nova, večja, svetlejša Sonyjeva naprava z boljšima ločljivostjo in barvnim spektrom, a identičnim kabelskim dostopom do nabora programov, ki bi mu danes lahko rekli edinole – every pun intended – omejen. Preberi več TELEVIZIJA DANDANAŠNJI