TELEVIZIJA DANDANAŠNJI

Mater se je televizija spremenila v zadnji četrtinki stoletja! Pa s tem ne mislim, da se je spremenila vsebina. No, to tudi, seveda. Petindvajset let nazaj se je v mojo sobo preselila stara Grundigova kišta, ki je pred tem stala v središču pozornosti dnevne sobe, kjer jo je zdaj zamenjala nova, večja, svetlejša Sonyjeva naprava z boljšima ločljivostjo in barvnim spektrom, a identičnim kabelskim dostopom do nabora programov, ki bi mu danes lahko rekli edinole – every pun intended – omejen.

Vsega skupaj jih je bilo dobrih dvajset. Slovenija ena in dve, Hrvaška ena in dve, Kanal A, POP TV, TV3, Koper, lokalni logaški program, 95-odstotno zadolžen za objavljanje kupim-prodam oglasov, ki so danes vidni le še na tabli piltkov v manjših supermarketih; pa potem še z moje strani najbolj gledana Cartoon Network in MTV (kdaj je drugi – povsem po krivici – zamenjal prvega, se ne spomnim več); če sem želel po šoli videti epizodo Dragonballa (1986), sem moral vklopiti RAI uno in ugibati, kaj govorijo (imel bi verjetno ravno toliko pojma, kot če bi gledal original), najbližje porničem so bili kratki, štiri do šest minutni posnetki striptizov, ki so se vrteli na PRO 7 med 5:30 in 6:00 zjutraj, Kommissar Rex (1994) je bil na voljo samo v nemščini na ORF in cela familija se je lahko zabavala, ko je ugibala, kaj pomenijo besede tega okcidentalskega jezika na kvizih, ki smo jih v slovenščino pretovorili šele dobro desetletje kasneje z RTL.

Enka je bila za dokumentarce, Radovednega Tačka (1987) in Male sive celice (1993), dvojka je bila za šport, hrvaška dvojka je bila za to, da si z dvojke prešaltal, ko je bil med smučanjem čas za EPP, POP je bil za Moto GP in filme po osmi, Kanal A je bil za Full House (1987) ob petih, Fresh Princa (1990) ob pol šestih in MacGyverja (1985) ob šestih; kje sta se vrtela pa Teater Paradižnik (1994) in kasneje TV Dober dan (1999), me pa prosim ne vprašajte, ker ne vem več (kot so tudi zgoraj našteti podatki verjetno deloma ali v celoti zbrkljani; naštel sem itak samo tisto, kar se me je najbolj dotaknilo).

Memberberries amirite? Ampak ne, nisem mislil vsebine, res ne. In tudi ne same ideje televizije nisem mislil, čeprav se je tudi ta postavila na glavo. Poskušajte si predstavljati up-n-comin inženirja, kako skuša danes pridobiti investitorje za svoj novi, revolucionarni izum – televizijo.

B: Kaj je ta vaš novi izum, gospod Insertnamehere?

A: Torej, predstavljajte si: ekran. Večji od vašega telefona. Večji od vašega tabličnega računalnika. Večji celo to zaslona vašega družinskega PC-ja.

B: Okej …

A: Torej, čisto poseben, ogromen ekran, s katerega boste morali enkrat na teden brisati prah. In na ekranu se predvaja različna … vsebina.

B: Kakšna … vsebina?

A: Torej, odvisno od programa. Imamo npr. nacionalne programe, ki so bolj informativne narave …

B: Aha, kot nekakšna Wikipedia?

A: Ne, ne, ne kot Wikipedia. Nekaj drugega. Nekaj, kjer je nemogoče preveriti vir informacij.

B: Okej …

A: Potem so pa še komercialni programi. Ti so pa bolj za entertainment.

B: Youtube?

A: Ne, ne, ne Youtube. Nekaj drugega. Nekaj, kjer je nemogoče izbirati vsebino, ampak vsebino izbere za gledalca nekdo drug. Mislim, malo izbire že, lahko recimo prevrtiš program za XY ur nazaj, ampak nič kaj preveč drugega. Izbiraš v glavnem med programi. In teh je lahko ogromno.

B: Okej, kaj pa se vrti na teh programih? Kaj je ta … vsebina … o kateri govoriva?

A: Pa, entertainment, no. Tako, recimo prenosi športnih prireditev. Pa kvazidokumentarci o življenjih bogatašev, ki jih potem gledajo revni. Pa zrežirani resničnostni šovi, ki predvajajo vse drugo kot resničnost. Pa kanali, kjer teoretiki zarote razlagajo preteklost. Pa ponesrečena vremenska napoved. Pa tako, no, vsebina, pač. Nekaj, da se človek zamoti za par uric na dan.

B: Gospod Insertnamehere, nič več besed, kje podpišem?

Ne, tudi ideje same nisem mislil, res ne. Mislil sem čisto preprosto – televizijo. Fizično. Mehansko. Kako zelo se je spremenila. Kar je bila nekoč ogromna škatla z izbočenim steklom spredaj in kopico žičk, ki jih je bilo treba spretno speljati do štekerja, zadaj, je danes ploščat pravokotnik, lažji kot je videti sodeč po enormnih dimenzijah – a enormnih zgolj gor-dol, levo-desno, ne pa v debelino. Če ga nabijemo na nosila in nosila nabijemo na steno, ni pravzaprav nič drugega kot kak Rembrandt, ki ga s ponosom pokažemo obiskom (kar gre z roko v roki s filmarsko idejo every frame a painting).

Če je bilo včasih na daljinskem upravljavcu 10 gumbov s številkami ter po dva za šaltanje kanalov in štelanje glasnosti, je pilot danes nič manj impresivna konzola od gejmerske tipkovnice s knofi, ki na displeju ustvarjajo vse mogoče čirule čarule, da se imajo očetje s čim pohvaliti, če razumejo vsaj petino vseh funkcij, ki jih njihov najnovejši HD, 4D, 23inč, vstavikomboštevilkinčrktukaj, televizor ponuja. Včasih si moral doma izmeriti, koliko prostora ti ponuja pohištvo in ustrezno izbrati napravo v specializirani trgovini, danes greš v Ikeo, kjer je – nasprotno – pohištvo ukrojeno meram televizije.

Če merimo cene televizorjev glede na povprečno plačo, so razmerja še vedno tam-tam (čeprav se ne pozna tako zelo, ker ti itak vsi prodajalci ponujajo 24 mesečnih obrokov za nakup, samo vezati se je treba s pogodbo prej, aveš, samo), morda so kljub tehnološki dovršenosti oz. superiornosti celo cenejši od televizorjev mojega otroštva in vendar (blesavo tipični akademski verbalni preobrat sledi v 3, 2, 1) – ali pa morda prav zato – jih cenimo precej manj. Ponujajo nam več, pomenijo pa nam manj.

Koliko mladine se danes zbudi po sobotnem balkan partyju, odpravi v kuhinjo, pristavi džezvo in se s skodelico premakne v dnevno sobo na kavč k staršem in se zgraža nad Ališićevim dretjem? Kolikokrat se zgodi, da se po celodnevnem predbožičnem druženju tri družine usedejo pred isti zaslon in si že n-tič pogledajo Kevina McCallisterja, kako muči Harryja in Marva? Kdaj ste nazadnje prišli v sobo svoje hčerke in jo zalotili med telefonskim pogovorom z bestico, s katero hkrati gledata in komentirata Friendse (1994)?

In ne gre zgolj za izkušnje, ki nam jih je dala televizija. Surf po internetih nam daje občutek, da nekaj počnemo in da s tem izkoriščamo svoj čas, medtem ko je bila televizija večino časa »pač nekaj v ozadju, da ni tišina.« Se pravi, nekaj, kar nas je reševalo pred temeljno človeško grozo pred manjkom informacij! Nekaj, kar nas je reševalo pred eksistencialnim breznom.

Mater, je vse drugače!

Uff, ves ta tekst. V bistvu sem pa želel napisati samo nekaj kratkega in zaključiti s tem, da sem včasih verjel, da moraš pokriti televizor z deko, če nočeš, da te med spanjem mučijo more …

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.