TEPIH

Pred vrati me je čakal nov tepih in na vratih listek. Nagovorjen sem bil z gospodom. Takrat sem vedel, da tudi v tujini končno delam nekaj prav. Kot mi je sporočila nemška soseda − ki normalno, kot se spodobi za nemško mesto, sploh ni Nemka − sem bil, nevede, edini brez predpražnika. Outsider. Luzer. Izgubljenec. Neprilagojenec. Tako pač ne gre. Je neki sistem. So stvari, ki se spodobijo. Sploh pri Nemcih, sploh pri Nemcih, ki sploh niso Nemci, ti so največji Nemci. V tem najbolj prednjačimo Slovani. Vedno smo jih občudovali, vedno smo se navduševali nad njimi, zdaj pa smo lahko končno to tudi postali.

Nekaj stvari lahko rečeš, drugih ne smeš. Se popravljam, ne moreš izreči, ker reči, da se ne sme, tega se pa res ne sme. Lahko si alternativec, gej, lezbijka, cis že sicer malo manj, stari obrabljeni kurbir, lahko si mavričnih barv kože, potetoviranec, lahko si tudi čisto navadni klasični Janez a.k.a okajeni fukfehtar, a moraš imeti vsaj nekaj drugačnega na sebi. Lahko si tudi že davno standardizirani hipster, če le znaš biti malo poseben, poleg gležnjev moraš v najhujši zimi pokazati vsaj še belo in v razpokah krvavo koleno. Verjetno bi kakšen nellyjevski flajšter sredi čela dandanes spet noro dobro deloval. Te flajštre iskreno pogrešam. Moraš imeti svoj lastni raison d’être. Drugačnost definira. Ne delo, flajšter osvobaja.

Seveda si morajo drugačni še vedno obrisati čevlje. Tisti prvi predpražnik, ko vstopiš v blok, je premalo. Treba je paziti na najeti laminat, treba je spadati v skupnost. Treba se je spoštovati in spoštuješ se, če imaš pred vrati predpražnik. V našem bloku tepihi sporočajo nekaj več. Na določenih piše welcome. Kdor ljubi kužke, ima na predpražniku psa. Kdor ljubi mačke, ima na predpražniku vsaj kakšen mijav ali pa tačke. Tačke so itak najboljše, tako veš, kam stopiti, ko potrkaš na vrata. Po navadi s kakim paketom, ki ti ga je pakistanski DHL-ovec na hitro porinil v roke in profesionalno izsilil od tebe še podpis. Nato paket čaka in čaka, dokler ga ne začneš po bloku raznašati sam. Seveda se pojavi problem s priimki na vratih, ne, ker so tako različni in raznorodni, ampak zato, ker tu poznamo: Vermieterje, Mieterje in potem še občasne Untermieterje. Za vsakega poznamo tudi posebno pogodbo. Moja ima 18 strani. Baje, da se po deseti uri ne smem več tuširati; še dobro, da imam bano. Hudič pa se skriva v tem, da se za primer tožbe nikoli nisem zavaroval. Zavarovanja so tudi pomembna v Nemčiji. Nikoli ne veš, kaj bo, in dober gospodinjec je vedno pripravljen na najhujše.

Težava, ki jo imam z Nemci, je predvsem ta, da ne vem, kdaj se konča natančnost in začne samoumevnost. Kdaj je nekaj logično, kdaj je pa treba kakšno stvar posebej poudariti, napisati. Torej … moj novi tepih pred vrati … moram reči hvala ali je to samoumevno? Moram pozvoniti na vratih ali moram skrivoma nalepiti listek? Je bolje, da potrkam? Ali lahko dam slovensko čokolado ali bo švicarska bolj vžgala? Ne vem. Zato niti nisem rekel hvala. Nisem želel odgovora na vse te dileme, pikapolonico na tepihu pa sem le obdržal in še vedno je pred vrati. Zdaj soseda mirno spi. In z njo tudi jaz.

Sicer pa se mi ne zdi, da bi imel kakšno svoje mesto, svojo državo. Ne Ljubljano ne Maribor in ne Frankfurt ne München. Tu in tam se znajdem na ulici milijonskega mesta in se počutim prav udobno. Prav tako kot sem v domačem lokalu ob cesti in s kurami na strani ter s pijancem, ki se ravnokar komaj spravlja v avto, vedno udobno cuzal svoje pivo, ravno tako ga čisto po domače cuzam tudi tu. Ravno tako klepečem s tistimi naokoli sebe tudi tu. Najprej nerodno, sramežljivo in predvsem okorno. Nato pa že skoraj z veseljem in po nemško. Ravno tako včasih koga pogledam iz strahu in drugič čisto porogljivo. Saj svet niti ni tako drugačen, kot se zdi. Mogoče pa imajo tiste kurbe prav, ki pravijo, da se vse začne znotraj tebe. Mogoče pa to drži, da svet živi tako, kot ga doživljaš v sebi. Mogoče pa sem v resnici ljudem čisto prava pikapolonica, ki jim prinaša srečo, točno takšna kot tista s predpražnika. Če že soseda v to verjame, je dovolj.

Ne, mesta si niso toliko drugačna, ljudje so povsod dovolj dobri in povsod si lahko doma, s flajštrom na čelu ali brez.

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.