PÜNKTLICH OD MÜNSTRA DO LJUBLJANE

Medkrajevni avtobus od Ljubljane do Zagreba. Naslednji dan medkrajevni avtobus od Zagreba do Dunaja. Naslednji dan mestni avtobus od glavne avtobusne postaje do dunajskega letališča; nato letalo do letališča Münster-Osnabrück; potem mestni avtobus do glavne železniške postaje v Münstru. Do tu ne duha ne sluha o težavah s prevozom. No, z izjemo maila Laudamotion, ki me je še tretjič informiral, da imam možnost spletnega check-ina preden se vkrcam na letalo. Dvakrat sem sporočilo ignoriral, ker sem vedel, da bom na letališču čepel slabe 3 ure in se lahko v tem času pokratkočasim z dejanskim check-inom. Tretjič sporočila nisem spustil na digitalno pokopališče, zakajti imel je važen pripis, ki ga do takrat ni bilo: online check-in je še vedno možen od 48 do 2 uri pred letom – do tu vse po starem – pripis me je informiral o doslej neomenjeni proviziji 50 €, ki jih bom doplačal, če se ne mislim check-inati preko spleta in prinesti stiskano verzijo letalske karte s seboj pred vrata letala. 1. november na Dunaju. Zdaj pa najdi fotokopirnico, ki dela. Naj skrajšam zgodbo s sklepom, da sem moral uporabiti vso svojo ponižnost. Bolele so me mišice na obrazu od metamorfoz v pogled prosečega kužka.

Münster je čudovito mesto, obiščite ga, če le imate priložnost. Le hitro opozorilo: če ste vajeni po Evropi potovati s ponudnikom avtobusnih prevozov Flixbus, vedite, da se poti v in iz Münstra večkrat naknadno ukinejo zaradi premajhnega števila potnikov. Tako sem tudi sam prejel obvestilo, da so moj rezervirani in plačani avtobus iz Münstra v Kӧln prestavili na vlak iz Hamma v Kӧln. Isti dan, le nekaj ur kasneje. Ni problema, sem si mislil. Hamm je le slabe pol ure stran od Münstra, bom že prišel pravočasno. Na železniški postaji sem se pozanimal za ceno karte. 10,60 €. Za 23 minutno vožnjo. 46 centov za kilometer. Verjetno bi bilo ceneje s taksijem. Odločil sem se prevzeti nevarnost, da me na vlaku zasačijo in se vkrcal brez karte. Vse nadaljnje težave s prevozom do Ljubljane, so bile najverjetneje posledica slabe karme, ki sem si jo nacopral s to potezo.

Do Hamma nobenega sprevodnika. Prihranjenih deset evrov. O socialni strukturi Hamma sem že spregovoril in se ne bi rad ponavljal, tokrat raje o učinkovitosti zaposlenih na njihovi železniški postaji. Moj vlak odpelje ob štirih s perona 10. V glavni avli mi tabla prihodov/odhodov potrdi uro in peron. Na peronu 10 me tabla obvesti o 5-minutni zamudi vlaka FX020. Ni problema. Namesto 20 bom čakal 25 minut. Nato me čez 10 minut tabla obvesti o zamenjavi perona z 10 na 5, saj bo na desetki takrat že drug vlak. Premaknem se na peron 5. Na tabli ne piše nič. Nadaljnjih 5 minut. Na tabli ničesar. Premaknem se nazaj v glavno avlo. Tabla prihodov/odhodov me obvesti, da ima moj vlak 5 minutno zamudo in da vlak spelje s perona 10. Nazaj na peron 10. Vsak tak premik mi vzame vsaj minuto hoje po podhodu, kjer moram spretno manevrirati med vsemi narkomani, ki me že šestdesetič fehtajo za 2 evra. Kot da bi vedeli, da sem jih 10 prihranil na poti do Hamma. Na peronu 10 obvestilo, da vlak spelje s perona 9. Peron 9: FX020 ima 5 minut zamude. Vlaka nikjer. Minuta odmora, da se nadiham. Vlaka nikjer. Še minuta. Vlaka nikjer. Pogledam v daljavo preko tirnic na peron 10. Tabla pravi 5-minutna zamuda, FX020 bo na peronu 9 pred 2 minutama. Hiter tek do glavne avle. FX020 pride s 5-minutno zamudo na peron 10. Peron 10: vlak pride na peron 9. Peron 9: vlak pride pred 3 minutami. In potem … tema. Nobenega obvestila več. Ne na peronu 10 ne na peronu 9 ne na peronu 5 ne v glavni avli. Informacije: vaš vlak je odpeljal pred 10 minutami s perona 5. Hvala.

Deutsche Bahn ima politiko, da v primeru njihove napake brez stroškov prefekslaš na drug vlak in karta ostane veljavna. Moj problem je, da je Flixbus privatno podjetje, ki se takšne politike ne gre. Tudi če se uspem kaj dogovoriti z njimi, je moj drugi problem, da na ta dan odrine le še en Flixbusov vlak. Ob osmih. Čez štiri ure. Jaz pa moram biti jutri ob desetih dopoldne na faksu v Kӧlnu. Telefon v roke pa da vidimo, kakšne so moje možnosti. Najprej na Flixbusu preverijo, da jih ne nateguješ in ali je imel vlak res zamudo in železniška postaja mešetarijo s peroni. Ko ugotovijo, da ne lažeš, te pokličejo nazaj: »Naughtius, dogovorjeno, tvojo neizkoriščeno vozovnico bomo ukinili, dobil boš kupon in z njim ti bomo nabavili karto za naslednji vlak. Je le en problem. Preden naš računalniški sistem prenakaže dinar, lahko nekdo kupi vozovnico za vlak ob osmih. Na voljo pa je le še ena.«

V petih, šestih minutah, kolikor je trajalo, da je Flixbusov bančni app opravil svoje, sva se z gospodično na infocentru dodobra narežala moji situaciji in ugotavljala, da sem properly nafukal, če kdor koli rezervira sedež na naslednjem vlaku. Niti ne nafukal, samo nekih 40+ € se bom moral skeširati za karto rednega Detsche Bahn vlaka. Od Hamma do Kӧlna pa je 2 uri. Koliko krat se v dveh urah realno spraviš na WC, da te sprevodnik ne zasači brez karte? Res mi ni, da pljunem štiridesetico po vsem tem slalom-maratonu: »Naughtius, uspelo je, imaš karto za naslednji vlak!«

Štiri ure in nekih 20 rund biljarda v bližnjem lokalu, kjer sem bil edini, ki ni bil oblečen v barve Schalkeja, kasneje, stojim v glavni avli železniške postaje v Hammu in si mislim: »Here we go again.« Tabla prihodov/odhodov me namreč informira, da ima moj vlak 5-minutno zamudo. Peron 10: FX021 ima 5 minut zamude, prestavljen je na peron 5 … Peron 5, na tabli ničesar. Nazaj v avlo. Pojdi na peron 9. Peron 9, na tabli ničesar. Za foro nazaj na peron 10. Ta tabli piše: FX021 ima 5 minut zamude, prestavljen je na peron 5, če pa le za četrt zasukam glavo na desno, vidim na peronu 11 zeleno-oranžen vlak FX021.

Je sploh vredno vprašati kar koli? Kogar koli? Stopim na vlak. Sprevodnik odčita mojo karto, očitno je prava, spusti me v vagon. Končno. Prvi vagon je jedilniški. Sedeži so podobni tistim v osnovnih šolah. Majhni in neudobni. Ravno dovolj za 10-minutno malico. Vsi so zasedeni. Večina fantov ima v naročjih še dekleta. Nekaj ljudi sedi na tleh. Naslednji vagon. Vseh 5 kupejev zasedenih, na hodniku sedijo ljudje. Prostora ni za enega samega potnika več. Naslednji vagon, ista zgodba. Ista zgodba do zadnjega vagona. Najdem svoje mesto na tleh. Študent na moji levi mi pojasni situacijo. Prodanih je bilo kart za 10 vagonov, vlak pa jih vleče le 6: »Make yourself comfortable

Pridem v Kӧln in preden z Gozdnim Sadežem prestopiva prag njegovega stanovanja, kjer naju pozdravi najlepša pikapolonica cele poti, se greva natreskat v bližnji pub. Naslednji dan na faks, si čestitat za spodobno opravljeno delo in v posteljo ob normalni uri.

Torek je, 5. november. 4 zjutraj. Stojim na postaji tramvaja, ki me ima odpeljati do centralne postaje S-bahna, od tam pa direktno do kӧlnskega letališča. Tabla na postaji me obvesti, da prvega tramvaja ne bo. Nobenega zakaj. Ne bo ga. Je prezgodaj? Kdo bi vedel. Je tako zaradi dežja? Kdo bi vedel. Je to zaradi vetra? Kdo bi vedel. Je tako zaradi mraza? Kdo bi vedel. Naslednji tramvaj bo čez 20 minut. Popravek. Tudi naslednjega tramvaja ne bo. Je še vedno prezgodaj? Je tako zaradi še hujšega dežja? Še hujšega vetra? Zaradi mraza sigurno ne, topleje je za celo stopinjo. Tretji tramvaj pride pravočasno. S-bahn pride skoraj (!) pravočasno. Letališče. Imam 25 preden odprejo moja vrata in 40 preden jih zaprejo. Zahvaljujem se v kozmos za (opravljen) online check-in. Česar javnosti, ki ne gleda televizije, v Nemčiji ne obvestijo, je dejstvo, da zaposleni na nemških letališčih štrajkajo.

Po kilometrih hoje od postaje S-bahna do svojega terminala imam še dobrih 10 minut, preden se odprejo vrata. Le še mimo skozi varnostni pregled. 2 sta zadolžena za koloni 120 ljudi. Premikamo se … približno tako hitro, kot si lahko predstavljate, da se premika kolona 120 ljudi pred dvema varnostnikoma. Aktivno študiram, koga lahko prosim, da se vrinem predenj, nakar me gospa pred menoj vpraša, koliko je ura.

»Se tudi vam mudi na Dunaj?« jo vprašam. Prikima mi. Prav tako njena kolegica. Smo trije. Popravek, smo štirje, pravkar je nek študent pritekel in kolona mu je dovolila, da preskoči nekaj mest. Povabimo ga medse, da se bomo skupaj živcirali. Opravi prva, opravi druga, opravim jaz, opravi on. Pošljemo ga pred vrata, naj opozori osebje, da prihajamo še trije; obe gospe imata namreč 3 kose prtljage in ponudim se, da jima pomagam z njo. Imamo le še 4 minute, preden zaprejo vrata. Slalom mimo trgovinic s spominki. Še 3 minute. Pogledovanje proti stropu, kje bomo našli vrata 73. Še 2 minuti. Slalom mimo trgovinic z alkoholom in cigareti in čokoladami. Kar koli od tega bi mi zdajle prišlo prav. Še 1 minuta. Uspe nam. Vrata 73. Niti odprli jih še niso.

Mestni avtobus z dunajskega letališča do glavne avtobusne postaje na Dunaju. Hitro kosilo s kolegico v center in potem nazaj. Moj medkrajevni avtobus do Ljubljane odrine 10 minut čez 4. 10 minut do štirih, tabla prvič omeni Ljubljano. Avtobus 079, 16:10, pünktlich, peron 14. Štiri, avtobus 079, 16:10, pünktlich, peron 14. 10 minut čez štiri, avtobus 079, 16:10, pünktlich, peron 14. 20 minut let štiri, avtobus 079, 16:10, pünktlich, peron 14. 30 Slovencev na glavni dunajski avtobusni postaji na peronu štirinajst živčno pogleduje okoli sebe in se sprašuje, ali bodo sploh prišli domov. Edini sem, ki se ne prestopa na mestu. Nič več me ne more presenetiti. Nič več me ne more znervirati. Vse kar si želim, je, da se vsem čakajočim okoli sebe opravičim. Vse to čakanje je zaradi mene, ker se v Münstru nisem želel skeširati za tistih 10,60 € za vlak do Hamma. Nikoli več.

Avtobus pride ob 16:35. Malo pred Gradcem imamo kratek (nenačrtovan) postanek. V Ljubljano pridemo z zamudo dveh minut. Očitno je bilo vse vnaprej vkalkulirano.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.