REVŠČINA IN BEDA

Stal sem na glavni železniški postaji v Hammu, mestu v nemški Vestfaliji v velikosti dveh Mariborov. Do mene je pristopil fant. Neobrit, a ne bradat. Ni mogel šteti več od 25 let. Če bi se očedil, bi bil videti mnogo mlajši od dejanskega stanja, zaradi zapuščenosti pa je dajal videz zjebanega tridesetletnika. V rokah je držal papirnat krožnik. Dva belgijska vaflja, s katerih se je še vedno valila para, kepica vanilijevega sladoleda in potok vroče čokolade, ki je kapljal po tleh. Odprl je usta in mi odprl pogled na prevelike zobe, zasajene v metamfetaminske dlesni. Z votlimi, arijsko-plavimi očmi se je zazrl vame in spregovoril: »Zwei euro für essen? Ich habe heute nicht gegessen … «

V tistem me je prvič v življenju zadelo spoznanje in razumel sem razliko med revščino in bedo. Tip je imel na sebi vansice, hlače iz vidno kvalitetnega materiala in topel pulover (vse troje jasno v zelo zamazanem stanju). Preden je ogovoril naslednjega čakajočega na vlak, je hitro pogledal na svoj pametni telefon, da se je prepričal, koliko je ura. Pravzaprav me ne bi smelo presenetiti, da ga poseduje – kako drugače pa naj bi kontaktiral svojega dilerja?

Kot intermezzo: kako si je mislil, da bo od mene dobil kar koli, je beyond me. Nosil sem premočene in blatne superge, hlače sem imel natrgane od ponošenost, oblečen pa sem bil v kričeče moder anorak, ki je razkrival mojo nesposobnost spodobnega oblačenja (sploh v kombinaciji z živo rdečo volneno kapo na betici). Če bi naju kdo opazoval in sodil le po najinih oblekah, mu ne bi mogel zameriti, da se fant premika k meni, da bi mi ponudil denar, ne pa prosil zanj. Zakaj ne bi raje poskusil sreče pri sosedu, oblečenem v topel plašč, pod katerim so se svetlikali svilena srajca, Nara Camicie in Hugo Boss? Zlikane hlače. Zloščeni čevlji. Zakaj ne? Ker fant dobro ve, da se takemu tipu ne bo niti od daleč zasmilil. Bogatuni nimajo kančka razumevanja za njegove težave. Če lahko na koga čustveno pritisne, so to ljudje, ki se zavedajo, da so le par metov kocke stran pa bodo pristali v njegovi koži. Ampak to ni odgovor na prvo vprašanje tega odstavka. Kako si je mislil, da bo od mene dobil kar koli? Odgovor je seveda: »Pa saj ni mislil.« Koncept mišljenja je nekaj, kar je tip opustil že pred desetletjem, ko je za vedno zaključil s šolskim sistemom.

Da se vrnem k prvemu toku misli: kar sem gledal iz oči v oči ni bila poosebljena revščina. Tip na dnevni, tedenski, mesečni ravni obrne več denarja kot jaz. Niti enkrat v šestih dneh v Nemčiji mi namreč ni padlo na pamet, da bi odštel 6,99 € za kuplet vafljev s sladoledom. Upam si trditi, da je prav količina kovancev, ki jih prešlata, glavni razlog za resentiment povprečnega mimoidočega. A kljub temu, da se ob pogledu nanj od zdaj naprej vzdržim izraza revščina, ne bom trdil, da sem pripravljen z njim zamenjati svoje mesto v družbi. Ni pogojev za menjavo. Niti malo me ne mika reči: »Najlažje je pa nič delat pa fehtat gnar!« Ni najlažje. Ni niti lahko. Hudo zafukano je biti v njegovih vansicah. Ta fant je izkristalizirana beda.

Zaradi zmede pri usklajevanju urnikov med Flixbusom in Deutsche Bahn sem bil primoran v Hammu čakati štiri ure. V tem času me je za drobiž prosilo več ljudi, kot v Sloveniji v 31 letih. Nikjer se jih nisi mogel otresti. Pred postajo. V prostorih postaje. V podhodu pod peroni so postavili zasedo kot swatovci v GTA 2. Na peronu so prežali na čakajoče. Pred policisti. Pred uslužbenci DB. Scene, ki sem jih pred tem videl edinole v epizodi South Parka.

Ko sem pred leti obiskal predrevolucijski Egipt, me je dnevno za prste cukalo malo Rdeče morje nubijskih otrok in prosilo za bakšiš, a to je bilo nekaj povsem drugega. V takem primeru dobi človek občutek udeleženosti v nekakšen kolektivni ritual. Otroci naberejo kovance od turistov, odnesejo jih v vas, kjer jih starešine zberejo na kup in odredijo znesek, ki ga vas zapravi pri trgovskih posrednikih iz mesta, da nakupijo vse potrebno za preživetje. To je revščina. Ti ljudje dejansko živijo v pomanjkanju. A kdor koli je kdaj videl te ljudi, ve, da iz njih nikoli ne seva nesreča. Za denar prosijo in ga sprejmejo z nasmeškom na obrazu. Ne duha ne sluha o bedi. V procesu fehtarjenja niso sami. In tudi mi v procesu dajanja nismo sami. Hamm pa je prizorišče ultrakapitalističnih sanj – boja vseh proti vsem. Beda teh ljudi je manifestacija umanjkanja zavesti o skupnosti. Vsak od teh klošarjev je prepuščen sam sebi. Med seboj se gledajo s sovraštvom. En drugemu so konkurenca.

Rekel bi, da se v Hamm ne vrnem za nič na svetu, a neka bolna nagnjenost me vleče, da bi to mesto obiskal čez dobro desetletje, le zato, da se prepričam, ali se je tam uresničila nekakšna keynesijanska napoved družbe, ki opravlja le dva poklica: na eni strani klošarji, ki prosijo za denar in na drugi policisti, ki jih odganjajo od obiskovalcev mesta in jim ta denar pobirajo (ter ob drugi priložnosti šenkajo zavoljo golega preživetja, ko jih prešine zlati moment usmiljenja).

Zdaj, ko vidim, kako izgledata vrhunca enega in drugega pojava, lahko brez težav trdim, da podpišem revščino brez bede pred bedo brez revščine kateri koli dani trenutek.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.