3 DETEKTIVSKE ZGODBE, KI BI JIH ŽE ZDAVNAJ NAPISALA, ČE NE BI IMELA ADHD

  1. Moškega nekega jutra zbudi zvonec. 2 policista na vhodnih vratih mu povesta, da preiskujeta umor. Anonimni glas je predstavil neizpodbitne dokaze, da je truplo zazidano v stene hiše. Moški oporeka, a ne more ukrepati zoper preiskovalni nalog s sodišča. Nemočno gleda, kako bageristi zrušijo polovico njegove hiše in v ruševinah odkrijejo … iskano žrtev! Vse razlage kažejo na moškega kot morilca. Odpeljejo ga v zapor. S pomočjo dodeljenega odvetnika poišče detektiva, da razišče primer.

Polomljene kosti žrtve kažejo na izmaličenost. Zakaj bi nekdo tako zelo pohabil človeka, če ga je imel v vsakem primeru namen zazidati v steno? Detektiv začne preiskovati žrtev. Ugotovi, da gre za brata velike politične živine, ki si je kariero ustvarila zaradi gospodarskega vpliva lastnega gradbenega podjetja. Bla bla bla, ta pozna tega, oni pozna tretjega, tisti je sorodnik petega in štirideset strani kasneje se izkaže, da je trenutni župan mesta dal ubiti povsem nedolžnega človeka, da je s terorjem iz politične tekme izrinil konkurenta. Žrtev so vrgli v kamion betonomešalec, ki ga je najprej dodobra premešal v cement in nato vlil v steno nič hudega slutečega moškega, ki sedaj po krivem sedi v zaporu.

Bla bla bla, detektiv ne more storiti ničesar, ker je trenutni župan premočan, ima preveč zvez s policijo, direktor varnostnih služb je sorodnik tega, oni pozna tretjega, tisti je bratranec sedmega in vsi imajo več ali manj zvezane roke. Moški bo sedel še nadaljnjih 30 let, v zadnjem poglavju pa mu detektiv zagotovi, da – če nič drugega – vsaj en človek ve, da je popolnoma nedolžen. Naš moški iz uvodne scene je moralni zmagovalec zgodbe.

  1. To se pravi, imamo enega detektiva. Ful nadut. Percule Hoirot or whatever. Vse ve in ve, da vse ve in skratka oh in sploh. In dobi primer na mizo. Gre na prizorišče zločina. Šokantno. Brutalno. Nima veze, kaj, ker je zgodba v resnici eno samo dinamično prepričevanje vseh zoper Percula. Vsi imajo za krivca osebo A, Percule trdi, da je krivec oseba B. To je v resnici zgodba, ki sede v zeitgeist fakenewsov. Gre za to, da bi se zelo dobro prodala štorija, kjer Percule prepriča – z vsemi možnimi mentalnimi triki – da je njegova razlaga bolj logična, kot to, kar se zdi na prvi pogled.

Po svoje je to zelo podobno klasični zgodbi Agathe Christie. To je bil njen večni in edini trikponi. Tukaj pa bi bila pomembna razlika ta, da se Percule v bistvu moti. Morda nekoliko antiklimaktično sporočilo: včasih je resnica točno to, kar se zdi na prvi pogled. Poskusila bi to spisati na tak način, da bi nam bil ta prvi pogled že toliko pred nosom, da ga ne bi več videli – saj je tak alegoričen opis dovolj jasen, kajne? Sklep je komercialno precej simpatičen. Teorije zarote so luštni koncepti in zabavne miselne/domišljijske vaje, ampak na neki točki se je treba o kakšni zadevi/tematiki tudi resno pogovoriti.

Pa ne potrebuje biti zelo on-the-nose političen tekst. Lahko je komičen. Lahko se Percule vsem okoli sebe smili, ker je pač zaspal na stari slavi, ker je od vekomaj ta njegova miselna strategija delovala in jo – kot to običajno počnejo starčki – pač drka v nedogled. Lahko je v ospredju kot protagonist kdo drug. Morda šefinja policije, odgovorna za primer, ki se poleg iskanja zločinca mora ubadati še s tem senilnim stričkom, ki vsem prodaja še eno svojo butasto razlago. Evo, napišem, samo še skoncentrirati se moram na eno od možnosti.

  1. In ko smo že pri možnostih. Podobna zgodba. Dve konfliktni razlagi. Ampak namesto, da bi bila resnica razkrita, bi lahko imela odprt konec in s tem več možnih – in enakovredno smešnih zaključkov:
  • lahko je kriva oseba A, kar pomeni, da je v zmoti Percule. Trmast in blazen Percule. Aroganten in naduvan. In vsi poznamo nekoga, ki je tak.
  • Lahko je kriva oseba B, kar pomeni, da je v zmoti oblast. Trmasta in neumna oblast. Nepremična in slepa. In vsi imamo izkušnje z javno upravo s takšno naravnanostjo.
  • Lahko ni kriva niti oseba A niti B, kar pomeni, da so vsi v zmoti in se jim pravi krivec smeji za hrbtom. V tem primeru krivca osebnostno približamo običajnemu bralcu in občutek bo imel, da je tudi sam zmagal. Sweet.
  • Lahko sta krivi tako oseba A kot oseba B. Celoten konflikt lahko postavimo v ospredje kot tekmo med enim in drugim in na koncu bo zadovoljna le polovica bralcev. Pa tudi, če jih bo zadovoljnih manj, vsi bodo priznali avtorjeva muda!
  • Lahko sta krivi tako oseba A kot oseba B kot tudi še nekdo tretji! Ne, ne, dovolj, moram se odločiti za nekaj in začeti s pisanjem!

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.