- Štacune so v nedeljo zaprte
Ajej! Človek se sploh ne zaveda, koliko mu je kapitalizem zlezel pod kožo! Vsaj v eni stvari si upam priznati, da mi sistem povsem ustreza. Ker sem – kar se tiče organizacije časa – totalen invalid, mi mora biti vse dostopno 24/7. Nikoli namreč ne vem, kdaj se mi bo česa zahotelo. Po eni strani časa ne obvladujem, po drugi čas ne obvladuje mene. Predvsem zato, ker ga večino … časa … sploh ne priznavam. Če me že kaj obvladuje, je to Navdih. Navdih, ki te ne doda kot frenda na Facebooku. Nič te ne drega, maha in pošilja winkije. Ne pošilja ti voicemailov, da bi se bilo pa res že fajn počasi dobit za tisto kavo. Ne. Navdih pride na vrata, malce počaka, ali ga boš povabil not, potem pa odide k nekomu, ki ve, da mora v tem trenutku malodane vse spustiti iz rok in se mu posvetiti. Včasih mi Navdih šepeta, naj v soboto ostanem v postelji, potem pa mi v nedeljo očita, zakaj se nisem založil vsaj s kakim kruhom. No, saj bi. Edini problem sobote je v tem, da si ravno to zalogo ustvarja večina Berlinčanov. Vsi se nagužvamo v štacune in se kolektivno zajebemo.
To ne pomeni, da ni prav ničesar odprto. Poseben status imajo že omenjeni špetiji in trgovine, ki so locirane na postajah javnega prevoza. Špetiji so sicer na voljo vsepovsod, a ponavadi ne ponujajo več od kruha ali mleka. Ona druga možnost sicer ponuja veliko več, a je običajno oddaljena 30-40 minut, je v nedeljo seveda povsem nabasana z domačini ali turisti in – z roko v roki s kapitalizmom – občutno dražja. Hvala bogu za falafle.
2a. Kult Ampelmanna
Ena izmed anomalij, hkrati pa najbolj verodostojen predstavnik Berlina in kaj se lahko v njem zgodi, je zagotovo Ampelmann. Le kje drugje bi pristno počlovečili signal na semaforju in iz njega (njiju) ustvarili šarmantno in posrečeno, kultno zvezdo, ki se baha s svojo razgibano zgodovino, pojavljanjem v medijih, die hard oboževalci in potrošniškim materialom? Ampelmännchen sta se pred padcem zida, tako ali drugače, pojavljala v slikanicah in radijskih igrah ter televizijskih programih za otroke. Starši in učitelji so ju posvojili kot simbola za pouk o varnosti v prometu in sčasoma prisrčili celotni generaciji. Po združitvi so simbole na semaforjih standardizirali po zahodnem modelu in fanta sta malodane izumrla. A ona generacija, ki sta se ji tako prirasla k srcu, se ni vdala. Ker Nemci tako radi protestirajo in so nasploh – vsaj v Berlinu – nadvse solidarni, so z raznimi gibanji in protesti ter pomočjo grafičnega oblikovalca Markusa Heckhausena dosegli, da se je par – danes razumljen kot del nemške kulture – vrnil na semaforje; povečini na vzhodnem delu Berlina, od koder tudi izvira.
Tekom let sta Ampelmännchen postala kultni simbol, ki ga je mogoče zaslediti povsod, ne le, kadar prečkamo cestišče. Nasmejeta nas tudi, ko ju ugledate na torbah, nogavicah, pivskih odpiračih, svečah, obeskih za ključe, pokrivalih, majicah, magnetih in še na marsičem. navsezadnje ima mali zeleni možic svoj Youtube kanal. Če ste siti kupovanja enih in istih spominkov, vas Berlin ne razočara.
2b.
Ko smo ravno pri semaforjih … situacija nam je vsem znana. Rdeča luč za pešce, en kilometer v eno in en kilometer v drugo stran nobenega avta, dva ali trije ljudje pa vseeno – kot budale – čakajo na zeleno. Vsaj v Sloveniji se v takem primeru čaka. Navsezadnje se res nikoli ne ve, kdaj bo kdo pridrvel s 500 km/h, nas kot strela z jasnega ujel med žaromete in nas kot posranega zajca zgazil do smrti. Mogoče nas je bolj strah, da v bližnjem grmu tiči kak zdolgočaseni policaj, ki nam precej napiše kazen.
V Dublinu sem očitno za vedno ponotranjil prakso, da se pešci ne oziramo na semafor, ampak na dejanski riziko, da nas nekaj zgazi. Ko sem prihajal v Slovenijo na obisk, sem imel s tem velike težave.
To ustvari konflikt med umom spodobnega državljana in zdravo kmečko pametjo. Potem kar stojimo pred prazno cesto. Na eni strani se počutimo neumno, ker vemo, da itak lahko gremo pa ne gremo, ker, no, rdeča je, pizda! Se pa vedno najde kdo, ki se nonšalantno in odločno poda v negotovost. Medtem, ko smo v Sloveniji tiho in pizdimo sami pri sebi nad svojo šibkostjo, v Berlinu »šibki« pizdijo nad vami. Parkrat sem bil sam nonšalanten in odločen. Šele, ko sem bil že na drugi strani ceste in si ogorčeno vzklikanje za seboj končno uspel prevesti, sem razumel, kaj so kričali: »Ja jebemti, a ne vidiš, da je rdeča!!«
- Sternburg (Sterni)
Drugi berlinski kultni simbol je znamka piva. Ne toliko ekskluzivno berlinski, saj je razširjen po celi Nemčiji; bi si pa upal trditi, da ima vseeno posebno mesto v berlinskem srcu. Sternburgova bela zvezda na rdečem ozadju je našla svoje mesto na nalepki, zamašku in gajbi; nalepko, zamašek in gajbo pa so zvesti oboževalci – in ni jih malo – transformirali in udejanjili v nakitu, mizah, tortah in vseh mogočih kreativnih idejah, katerih razsežnosti vam lahko še najbolje oriše malo morje fotografij slabih ločljivosti.
Kultni ali legendarni status za samo pivsko znamko ni toliko presenetljiv, a je Sterni vseeno posebno pivo. Najprej mi na misel pride cena. Za pol-litrsko steklenico v špetijih običajno odštejem nekje med 70 centov in evrom. V supermarketu je seveda še ceneje: gajba 20-ih piv vas košta 10 evrov. OK, navsezadnje spet nič posebnega, v Aldiju in Lidlu se dobi pivo za še manj. Razlika je v tem, da je Sterni dejansko piten. Kar pa me pripelje do naslednje metafizične lastnosti:
Ljudje, ki Sternija varijo, so med samim procesom zagotovo bolj ali manj pod gasom. Včasih bolj včasih manj. Včasih Sterni vre malo dlje, včasih malo manj. Bolj kot tehnično dovršeno in precizno nemško tovarno si varilnico Sternija predstavljam kot Charliejevo tovarno čokolade. Povsem fantazijski svet, v katerem standardna pravila ne veljajo. Na primer da promili na nalepki reflektirajo promilom v tekočini. Ta zelo rada preseneti. Občutek pijanosti po eni flaši Šternija je povsem v nasprotju s pričakovanji. Bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem smislu je stvar situacije in preferenc, vsekakor pa te pivo s 5,2 procenti ne bi smelo tako zjebat! Se pa to ne zgodi vedno. Včasih je občutek pijanosti ob isti količini povsem minimalen. Lahko bi se skliceval na luno, koliko sem prej pojedel, kako se počutim ipd. Ali pa – ko pridete na obisk – takoj enega odpremo pa presodite sami.
- Normalen folk, ki brska po smetnjakih + pobiranje flaš
Ko ste se odžejali s Sternijem imate kar nekaj možnosti, kaj narediti s steklenico. Ena je, da jo enostavno nesete v najbližji supermarket, ki bo imel gotovo postavljen avtomat za plastiko/steklo. Ta bo vaše artikle poskeniral in vam izstavil bon, ki ga lahko uporabite pri nakupu v dotičnem marketu. Plastična velja 25 centov, steklena pa 8.
OK, super fajn, a da bi šel v štacuno zaradi ene ali dveh flaš? Ker to pomeni, da boš od pol ure do 40 minut zdoma, se ti pičlih dveh smrdečih steklenic piva res ne da trogat s seboj. Ni problema, pusti jih kjer koli. Absolutno kjer koli. Ne, ni jih potrebno vreči v smetnjak. Kjer koli ti padejo od riti, je njihovo pravšnje mesto, saj jih bo slej kot prej nekdo pobral. S pobiranjem flaš si ta nekdo namreč služi kruh. Ko se v Berlinu dogajajo velike street zabave, denar dobesedno leži na tleh.
Sedaj pa twist. Moj predsodek je bil, da se takega »posla« lotijo ljudje, ki si s čimer koli drugim ne mažejo rok. OK, vsako stanovanje ima seveda določen koš, v katerem hengajo flaše, nakar jih na vsake kvatre nekdo pretopi v – najpogosteje, kaj le – v še več steklenic. S tem se krog zaključi/nadaljuje. Ljudje, ki si lahko privoščijo stanovanja, jih na ulici ponavadi ne pobirajo. Tako sem vsaj mislil. A ničkolikokrat sem zapazil povsem »normalno« oblečene osebke, ljudi s plačami ali penzijami, kako jim ni pod nikakršno častjo pobrskati po bližnjem smetnjaku v upanju na par centov.
- Zatežen folk
Ne glede na to, kako liberalni in sproščeni so Berlinčani, so navsezadnje še vedno Nemci. Kot taki se strašno radi pritožujejo in še strašneje radi protestirajo. Saj ne, da Slovenci ne, a mi to počnemo čim tišje, za plehom avtomobila, za debelimi zidovi domačije, v družinskem krogu, s sekiro v rokah. Nemci to počnejo množično na ulicah, preplavljenih s transparenti in v Lidlu, preplavljenem s potrošniki. Vsi smo že doživeli trenutek, ko je v trgovini odprtih občutno premalo blagajn. Onim na začetku in v sredini je večinoma vseeno, tiste na repih vrst pa zlahka opazujemo med merjenjem razdalje do blagajničarke, preurejanjem izdelkov, ki so jih položili na tekoči trak in škiljenjem naokoli, ali in kdaj se bo nad sosednjo blagajno lučka iz rdeče spremenila v zeleno. Ob tej spremembi malodane vsi, verni ali ne, občutimo odrešitev nezmotljive Jezusove modrosti: prvi bodo zadnji.
Nikjer drugje še nisem doživel, da bi se kak pogumnejši glede pretiranega čakanja javno in jasno izglasil. Vsi vemo, da je odprtih premalo blagajn in vsem bi moralo biti jasno, da nekdo nekje zavlačuje in iz čika vleče še zadnje dime pred filtrom. Nemirno se prestopamo, rečemo pa vseeno ničesar. Med seboj mogoče že, tako šepetaje, kot da nas lahko še vedno nekdo priglasi partiji.
Mogoče je to sindrom malih mest v mali državi nasproti velemestu v veliki državi. Pravzaprav se Slovenci in Nemci pritožujemo o istih stvareh, le da Nemci povzdignejo glas. Razliko delata dve prominentni Nemški lastnosti: obsedeni so s časom in radi so prvi. Kar sta, če malo pomislim, dve plati istega nemškega evra. Ne zapizdijo toliko iz same solidarnosti. Zadeva je po mojem bolj stvar preračunljivosti. Kdor se prvi useje, bo najverjetneje prvi na novo odprti blagajni, kar mu prihrani dragocene minute, ki jih bo lahko porabil čakajoč na zamujajoči S-Bahn.
Tako se je starejša gospa pred mano najprej pritoževala, naj ja že pritisnejo tisti gumb, ki kolega obvesti, da je gužva. Barva na blagajni se je kot na semaforju iz rdeče spremenila v zeleno in za par srečnežev se je blagajna odprla kot Mojzesu Rdeče morje. Gospa je seveda pohitela naprej, verjetno se ji je mudilo na goro Sinaj. To, da se je blagajna odprla na njeno (no, našo) željo, ji ni bilo dovolj. Ker je fantin užival še zadnje sekunde strogo odmerjene pavze, ali pa je tik pred tem še manično filal police, se ni materializiral v isti sekundi, ko je zazvonil alarm, kar jo še toliko bolj znerviralo. Navsezadnje ni vsak dan da prejmeš Božje zapovedi za vse človeštvo.