Če ste svoji računovodkinji kdaj v preteklosti predložili prejeto fakturo z vprašljivim prometom, obstaja velika možnost, da vam je zaupala enega od temeljnih pregovorov knjigovodstva: brez prihodka ni stroška. Imenujmo ta princip načelo BPNS. Najpogostejši sta dve reakciji poslovodij. Prvo slišimo od ljudi iz (dušne) operative. Od tistih, ki na trg – po Marxu – gledajo od spodaj navzgor. Od proletariata oz. kar je ostalo od njega. Ti običajno stresejo z glavo in računovodkinji poočitajo kapitalistični misticizem z besedami: »Kakšen vudu je zdaj to, vsi vemo, da je ravno obratno: brez stroška ni prihodka! Vedno te najprej nekdo ocuza za fičnike in šele potem nekaj zaslužiš. In še to vedno premalo!«
Drug odgovor pride s strani managementa. Od tistih, ki na trg gledajo od spodaj navzgor. Od klasičnih kapitalističnih pizd, bi rekli prvi. Tudi ti stresejo z glavo in potem računovodkinji poočitajo, da je na strani davkarije in ne njih (kajti, kdo za vraga jo pa plačuje!) in ji naložijo breme poznavanja zakonodaje (kot da je pravnica), naj se pozanima, kako, naj spiše ustrezne potrebne listine in naj »že enkrat spravi to v knjige (med stroške)!« Da ne omenimo bremena sodelovanja pri prekršku (kot da je profesionalni kriminalec), bremena čarovništva (kot da je vse vedno mogoče) in bremena družinskosti (ker, jasno, take zadeve bo vendarle naredila zastonj, saj jo plačuje že za vse ostalo).
Na neki način sta obe reakciji povsem pravilni. S tem se nam odpreta dve vprašanji: prvič) zakaj se je neko načelo ustalilo kot aksiom, če pa se z njim ne more skoraj nihče strinjati? In drugič) kaj ima zdaj to veze z zadano jezdno nalogo raziskovanja zamegljenih meja? Poskusimo najprej odgovoriti na drugo vprašanje in najbrž se nam bo odgovor na prvo sestavil sam od sebe.
V svetu biznisa velja splošno sprejeto večinoma napačno prepričanje, da vse pač ni dovoljeno. Večinoma napačno zato, ker vse dejansko ni dovoljeno, več o tem smo povedali v prvem poglavju, ko smo govorili o črnem trgu (mamila, prostitucija, orožje … ), večinoma napačno pa zato, ker so poteze, splošno sprejete kot prepovedane, v resnici povsem legalne, le da s seboj nosijo davčne posledice.
Za boljši pregled nad davčnimi posledicami je nujno poznati dve ključni razliki. Eno smo omenili v četrtem poglavju, ko smo nakazali razkorak med pretokom denarja na eni strani in nihanjem vrednosti poslovnega subjekta na drugi; druga pa je neposredna, praktična izpeljava točno te: razlika med odhodki in stroški. Saj vem, tipičen računovodski mambođambo, kajne, minus je vendarle minus? Za kaj gre? Po domače povedano: stroški so tisti odhodki, ki jih kot aktivni poslovneži potrebujemo, da ustvarjamo prihodke. Henceforth: brez prihodka (na koncu) ni stroška (pred ali po njem). Dober primer: ko nam banka zaračuna provizijo za transakcije in vodenje transakcijskega računa je to strošek, ker moramo oboje plačevati, zato da nam lahko kupci plačujejo račune, ko pa nam banka zaračuna obresti za negativno stanje na transakcijskem računu je to odhodek, ker bi kot dober gospodar morali skrbeti, da do minusa ne bi prišlo.
Okej, sliši se precej jasna meja, zakaj torej govorimo o sivem polju? Predvsem zato, ker ljudje radi pretiravamo. Marsikaj se sliši legitimno. Delovna obleka npr. Ko pa nekdo v enem poslovnem letu kupi 6 parov obuval, ki jih nujno potrebuje za dobro opravljanje svojega dela, bi še Kim Kardashian privzdignila obrv. Jasno je, da ga (skoraj) ni poklica, ki ne bi potreboval fotokopirnega papirja. A če nakupim dovolj fotokopirnega papirja, da za svoje in sosedove otroke sfotokopiram vse delovne zvezke za eno leto, lahko upravičeno pričakujem, da me bo nekdo povprašal vsaj po zdravi pameti. Če je moj prijatelj mizar upravičeno stlačil dva lista krožne žage v svoje poslovne knjige, še ne pomeni, da jih lahko tudi jaz, ki sem inštruktor plavanja v lokalnem športnem društvu. In tako dalje.
To je torej ves keč, ki odgovarja tudi na naše prvo vprašanje: nihče se ne strinja z načelom BPNS, ker se nihče ne strinja, da bi nam kdo smel upravičeno soliti pamet, kaj potrebujemo in česa ne potrebujemo za ustvarjanje prihodka (beri: uspešno poslovanje). Na koncu dneva smo vsi ljudje, nihče od nas ni nikoli 100 % v službi in 100 % iz službe. Nihče ni zares profesionalec 8 ur na dan in laik preostalih 16. Svet posla in svet zasebnosti sta ves čas v prežemanju. Če želim biti dober avtomehanik, potrebujem čvrst hrbet – je torej tajska masaža v soboto zvečer upravičen strošek mojega podjetja? Kot direktor privatnega vrtca, moram dajati otrokom dober zgled, zato je povsem logično, da se na delovno mesto vozim z gorskim kolesom za osem tisoč evrov! Brez debate. Če želim biti, kolikor se da, uspešen literarni kritik, moram imeti dober smisel za humor, tako da ni vrag, da je boogie riba na moji steni strošek in ne odhodek, pikaamen.
Kljub temu, da gre za enega od najosnovnejših principov poslovanja in hkrati enega od najpreprostejših, so vode precej kalne. Dodatno sem mnenja, da ne gre nikomur zameriti tlačenja vseh možnih odlivov v poslovne knjige, ker govorimo o zelo globokem breznu eksistencialnega opravičila. Od malih nog se borimo zoper oznako potrošništva. Gre za eno od tistih nalepk, ki jo radi mečemo na druge, sebi pa je ne bomo nikoli dovolili. Sploh obstaja omembe vreden promil ljudi, ki bi same sebe nonšalantno označili kot potrošnike? Seveda ne, to so tisti ljudje, ki zapravljajo svoj denar za nepotrebne budalaštine, ne pa mi! Mi zapravljamo svoj (težko prisluženi) denar samo za nujne stvari. Za 21-dnevni dopust na morju pa za ogrevana ogledala na novem avtomobilu pa za sobni simulator teka na smučeh, ki ga ne bomo nikoli uporabili, ker v prvem tednu uporabe nismo shujšali niti za dva kilograma. Samo za nujne stvari.
Ko nam računovodkinja pravi, da nam računa X ne bo knjižila v stroške, ampak pustila na sramotnem kupu brezsmiselnih odlivov, to dojamemo kot očitek neodgovornega zapravljanja in to nas bo neizbežno navdalo s poplavo čustev. In to ne le zato, ker ima neodgovorno zapravljanje svoje davčne posledice.
