2020, AJDE, STARI!

Ne maram besede ‘zanimivo.’ Zdi se mi zlorabljena beseda. Izrabljena. Slabo uporabljena. Profesorici na izpitu rečemo, da je nekaj zanimivo, ko o tem ne znamo povedati ničesar. Ko nam fant čez mizo na zabavi razlaga o catenacciu, zamrmramo: »Zanimivo.« Mislimo si seveda: »O, Bog, ko smo se dvajset minut nazaj poslovili od babice, sem bil prepričan, da je najtežje opravilo na svetu pretvarjati se, da si žalosten!« Ko želimo nekoga prepričati, da je naša ideja vredna njihove pozornosti, uporabimo besedo ‘zanimivo’ in upamo, da bo to dovolj prepričljivo, ker v preostalih besedah ni prav nič zanimivega.

Ampak leto 2020! Leto 2020 je bilo zanimivo leto!

Vsak od nas ima malo morje razlogov, zakaj ga je 2020 pretreslo, šokiralo, prizadelo ali navdušilo. Jaz imam predvsem enega. Kot zgodovinarja me je vselej mučil antično-rimski institut diktature. »Kako je to funkcioniralo?« se je spraševal svobodnjak v meni. Če imaš vsaj za pest izkušenj s stranskimi učinki demokracije, si že lahko pojasniš, kako se kolektiv ljudi lahko strinja, da se diktatura uvede ob razglasitvi izrednih razmer – to še nekako gre; ampak kako se nato diktator strinja, da se njegova diktatura zaključi tako rekoč po črki zakona, ko so izredne razmere prebrodene – to je pa prava zagonetka.

The freaks come out at night. In 2020 je bilo vsekakor temno leto. Ne razumite me narobe. Ni bila vojna. Nikoli si nisem mislil, da me bo na poti okrog Ljubljane šicnil snajper. A v primerjavi z 2019 in 2018 in 2017 itd. je bilo 2020 leto teme. In psihopati so prišli na plano. In, Marija pomagaj, jih je ogromno, kajne? Začenši z vodstvom države. V slogu zrelega 21. stoletja so nadvse prisotni tam, kjer študije kažejo, da se psihopati najbolj zadržujejo, na zastonjskih družbenih omrežjih. Psihopate mislim, ne vodstva vlade, ah, pardon, my bad, forget I said anything.

Intermezzo: Se kdo spomni leta 2008, ko smo šli na facebook pogledat sošolkin album fotografij z dopusta (pa če je na kakšni fotki v kopalkah) in potem kolegu napisali, kdaj se dobimo na piru? In se potem odjavili!? Odjavili, ker smo šli na facebook s PC-jem v lokalni knjižnici. Danes greš pa gor in je like (1) OMG, ne se cepit, ovce!, (2) članek s Slovenskih novic ali Žurnala ali Reporterja ali 24ur, (3) oglas, (4) nekaj, kar FB klasificira kot ‘predlagano zame’ … dragi FB, če je to predlagano zame, moraš resno razmisliti o svojih marketing algoritmih, (5) status kolega in spodaj burna razprava o tem, kje na svetu so hujše razmere, (6) še en oglas, (7) video posnetek, ki te ali ne zanima ali pa te zanima pa se po 5 sekundah začne vrteti oglas, (8) novica, kaj svetu sporoča eden od zgoraj opisanih psihopatov in (9) še en oglas. Rinse and repeat.

Naš koncept časa se spači, malodane uniči, ko se znajdemo v primežu stresa. Prijatelj je dobro rekel, ko je sumariziral prvi val: »Najprej so pokupili vse špagete, šele čez par dni je nekdo pomislil, mater!, enkrat bom zaradi vse te hrane moral srat, najboljš, da navalim še po skretpapir! In potem se je nekdo čez par dni spomnil na osvežilce. Čez par dni je pa mesa zmanjkalo in v vsem tem času se je hodilo v trgovine kot običajno.« Na to pripoved se spomnim vsakokrat, ko v kotu čajne kuhinje v pisarni zagledam cel kup neodprtih vreč riža in barvnega spektra konzerv. Ko enkrat useka panika, postane ‘jutri’ pozabljena ideja.

V svetu, kjer ‘jutri’ ne obstaja, se izjemno dobro znajdejo ljudje, ki ne razumejo, kaj so to posledice. Ste kdaj brali knjige ali gledali dokumentarce o serijskih morilcih in morilkah? Smešno pri njihovih zgodbah je to, koliko časa traja, preden jih ujamejo, glede na to, kako brez načrta operirajo. Ali pa morda prav zaradi tega? Ker sta morilec in policija na bipolarno nasprotnih mentalnih bregovih. In če je stanje nadrealno in je najprvo treba preživeti danes ter preložiti razmislek o posledicah na jutri, morda le ni tako zelo narobe na čelo postaviti psihopata. Vsaj dokler razumemo, da ga je treba po koncu kriznega managementa častno upokojiti. Z injekcijo, če je treba.

Smešno pa je – in to je tisto, kar je zame 2020 naredilo zanimivo leto – koliko kandidatov za psihopatskega voditelja se je letos javilo samih. Se spomnite dober teden nazaj, ko je funkcijo ministra za zdravje prevzel JJ? In so ljudje reagirali: »Pa kaj ta človek ve o zdravju?« E, točno to je bila moja reakcija, ko mi je sosed, ki dela za Snago, razložil vse, kar moram vedeti o čredni imunosti. Pa ko mi je lastnik lokala razlagal, kako so Kitajci spustili virus na Zahod, da so lahko mastno zaslužili s prodajo zaščitnih mask. Pa ko me je – in ta se šele sliši neverjeten – znanec, ki je slišal, da občasno pišem kolumne, prosil, naj svojim bralcem razložim, da je CoViD19 prva stopnja invazije vesoljcev (BTW, NASA o tem ve vse, invazija vesoljcev bo, ironično, inside job – zakaj, lepo prosim, bo možno Zemljo nasilno osvojiti šele, ko umre zadostno število upokojencev, še ne vem, ampak nisem se še prebil čez ves nabor člankov, ki mi je bil posredovan).

Ljubeduše!, prosim, ne me več influencirat. Marsikaj sem, ovčka, prokleti komunajzer, neSlovenec, smartass. Še kaj drugega. Ampak nad vsem tem sem zgodovinar. Meni ‘čas’ pomeni zelo veliko. Rad imam preteklost. Rad se je spominjam, rad se iz nje učim, rad jo premišljujem. In rad jo pustim tam zadaj, tam na levi. In rad imam prihodnost. Rad jo gradim, rad se ji približujem, rad fantaziram o njej.

In v tem trenutku fantaziram le o tem, koga vse bom zaradi ‘danes’, ‘jutri’ totalno odjebal! Leto 2020 mi je izoliralo rasiste, islamofobe, sinofobe, fundamentaliste, ekstremiste, fanatične nasprotnike kulture, skrivne skinhede, ljudi brez smisla za humor, ljudi brez sočutja, ljudi, ki se bojijo vsega, ljudi, ki so žrtve na vsakem koraku in ljudi, ki si ne znajo umivat rok. Ljudi, ki niso niti enkrat samkrat pomislili: »Kako bodo moja dejanja videli moji znanci jutri, ko bo vsega tega konec?« In – najhujše od vsega – ljudi, ki bluzijo. Tisti, ki se ne premaknejo za milimeter, ker se nimajo kam premaknit, ker že itak vse vejo. Vsi ti ljudje so letos prišli na plano. The freaks come out at night. In postali so influencerji in družbeni komentatorji (kar dobesedno pomeni, da komentirajo družbo … v komentarjih … na družbenih omrežjih) in ministri za zdravje. In pisci kolumn na Jezdecih vsebine (z izjemo Gozdnega Sadeža).

Še bo let, kakršno je bilo 2020. Prišla bodo hujša leta od tega. Ampak v mojem življenju ne bo več določenih posameznikov in v njihovih ne mene. Ajde, stari!

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.