Arhivi Kategorije: Avtorska dela

Avtorska dela

NIMFOMATIČNI PORIVAČ

Komentiraj

… se nadaljuje …

Iz žepa je vzel cigareto in si pri klošarju za 5 evrov zakupil ledeno hladno pivo. Pristni merkatorček, ki so ga radi pili. Za nagrado je v skupinici z zaupanjem pridobil še šluk iz skupne flaše žganja. Najmočnejšega, ki so ga našli, za najmanj denarja. Baje pribije, baje po njem vsaj zaspijo in se ne zbudijo do jutra. Tiho je okoli. In nekdo žvižga ob cesti. V podhodu je še vedno vse umazano, ker jim je voda udarila ven. Lastniki lokalčkov spravljajo ven napihnjeno iverko, ti so že zdavnaj opustili sanje na dopust, zdaj jim je zmanjkalo denarja. Zdaj morajo kupiti nove šalterje in štekerje. Preberi več NIMFOMATIČNI PORIVAČ →

Avtorska dela

XII

Komentiraj

Bil sem že precej obupan. Pred paniko sta me, kot že tolikokrat poprej, reševali moji edini vredni posesti. Spalka, pridobljena zgolj kak teden prej in Mantra. Porto se je za spanje na ulici izkazal za precej negostoljubnega. Če ne bi našel tistih odprtih ograjnih vrat, bohvet kje bi končal včeraj. Varnostnik se zjutraj ni mogel načuditi, kako mi je uspelo spati na zelenici neke zastražene banke. »Mantra, stari, Mantra,« sem si mislil, ko sem ves zaspan in pretlačen pospravljal svoje domovanje v vrečo. Preberi več XII →

Avtorska dela

POLDA

Komentiraj

Saj ni vedel točno, kaj je bilo narobe zjutraj. Nekaj ni šlo skupaj, nekaj ga je bolelo, v jajcih ga je ščemelo in ni in ni se znal prav počohat. Skelelo ga je. Če je vstal s postelje, ga je zaštihalo še v križu, potem mu je postalo slabo, zameglil se mu je vid in eto – vertigo, opet. Ali kakor koli so že dohterji imenovali to sranje. Miza je bila malo levo, malo desno, luči so mu bleščale, noge so se tresle, pivo ni pasalo, čikov pa sploh ni zmogel najti v svojem usranem stanovanju v še bolj usrani in tipični socialščini. Preberi več POLDA →

Avtorska dela

NIMFOMATIČNI PORIVAČ

Komentiraj

Ker ni mogel živeti v realnosti, se je začel z njo pogovarjati v domišljiji. Stopila je predenj. Bila je tiho, njemu pa se je zdelo, da govori z njim. Čedna, temna in drugačna, tako si jo je zamislil. Z besedami, polnimi vznesenosti in čebljavosti. Z rokami pri telesu in tesnimi kavbojkami mu je medla domišljijo. Ni bilo dolgo, ko je zazvonilo iz cerkve sredi Prešerca. Na klopci, sam, s slušalkami v ušesih se je zavedel, da vendar ni tam, kjer misli, da je. Da vendar ni nikogar takšnega pred njim. Le tišina in utrujen sladoledar, utrujen napevov vsakodnevnih glasbenikov in tistega harmonikaša. Ateja, ki se že leta ni prestavil s Čopove ulice. Zdaj so mu želeli z občinskim zakonom razjebat vsakdanjik, pa se vendar ni dal. Tam je sedel s harmoniko, imela je dve sfukani tipki. E2 in D1. Saj sta igrali, le zataknili sta se včasih. Nato je pač namesto čistega E-ja vžgal še sedemko zraven. Kot da je kakšna razlika za mimoidoče. Kot da se kdo še obregne ob ton, ko je vendar mesto ravnokar zaplavalo v poletne japonke, kiklce in veter, ki je ženskam skrivoma pihljal čez prepotene hlačke. Preberi več NIMFOMATIČNI PORIVAČ →