Tolaži me dejstvo, da je še vedno vse kurac in da se nič nikamor ne prestavi, kar pomeni, da imamo nesmiselni ljudje in nesmiselni poklici še vedno svoje mesto. Pač nekdo mora delati in študirati nič, to je ta naša pogodba, naša navada, naš bit, naše srce. Kot da je šport kaj drugega, podrkavanje nekih minut, zdaj že bolj desetink, kdo lahko kaj hitreje ali bolje. Od tega še nobeden ni ozdravel. Prej obratno. Športniki so vedno bolj sfukani, bolnice pa vedno bolj polne. Atiji v preporodu doživljajo kapi na 40 stopinjah, ko tiščijo na pedalke, da bi sebi in svetu dokazali, da so se spremenili, da imajo cilj in da so zdravi, da jim kurac še lahko stoji tri ure skupaj in da zmorejo svojo ženo napičiti bolje, kot so jo na poročno noč. Potem jih pa fršlok. Na hitro in brez ženinega šoka. Pa zdravi pa še mladi pa tako fejst pa tako zabavni. Jebi ga, nismo večni. Preberi več TOLAŽBA
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Naughtius Maximus
PONEDELJSKI TEDNIK. 2022. TEDEN 37
Drage gledalke, cenjeni gledalci, dober večer in lepo pozdravljeni v novi oddaji Ponedeljskega tednika. Moje ime je Majka Lajka in to je kratek pregled novičk svetovnega dogajanja, kjer naša informacijska ekipa razhajka vso tisto drhal, ki štrajka, da naše občinstvo ne dobi ustreznih podatkov. Ušesa na peclje, oči na prežo, kritični um na stopalo, kajti teden je bil razburljiv kot vsak drugi. Zdaj pa kar lepo po vrsti: Preberi več PONEDELJSKI TEDNIK. 2022. TEDEN 37
DOBRI STARI ČASI SO BILI DOBRI
Dolgo, dolgo preden sta brata Wright poletela v nebo, so ljudje množično padali z njega.
V devetem stoletju se je arabski polihistor Abbas ibn Firnas odel v par kril, skočil s hriba in se razletel. Stoletje pozneje se je v perzijskem Nišapurju fatalno poškodoval Ismail ibn al-Jawhari, kazaški slovaropisec, ko je skočil s vrha mošeje. Le nekaj let po tem dogodku je menih po imenu Eilmer iz Malmesburyja z božjim blagoslovom stopil s strehe svoje opatije in si polomil obe nogi.
Preberi več DOBRI STARI ČASI SO BILI DOBRI
GLORIJOLA 1.1: O KOLEKTIVNIH NAPAKAH
… se nadaljuje …
Driskyjeva vzporednica trenutnih herojev – bodisi super bodisi običnih junačin – z ostarelimi kraljicami mi deluje še posebej posrečena, ker nam ponudi bogato odskočno desko za evaluacijo tako o monarhiji kot o protagonistih zgodb, ki si jih pripovedujemo. Skušal se bom pojasniti čim manj abstraktno, v enem samem zanosu, upajoč, da se sporočilo ne bo izgubilo v brezalinejskem kaosu. Preberi več GLORIJOLA 1.1: O KOLEKTIVNIH NAPAKAH
ZOFKA SE RAZLIJE
Mislim, da pri svežih 34-ih lahko brez problema rečem, da sem zakorakala v obdobje odraslosti. Obdobje, ki ga še vedno ne razumem povsem in ga vztrajno zavračam z otroškimi frizurami, porisanimi prašnimi okni avtomobila in s sila samosvojim stilom za oblačenje – paradoksno stilom naših babic. Konec koncev zakaj bi morali biti vsi odrasli neki težaki. Moje življenje je rutina, ki jo sestavljajo dnevno čiščenje mačjih stranišč, pomivanje posode, razmišljanje o tem, kaj bomo jedli danes in kaj jutri, pometanje raztresenega peska po stanovanju, zgubljanje živcev zaradi mačjih vragolij, nerganje nad sosedi in splošno obupovanje nad ljudmi. Vmes moje temelje zasilne psihične stabilnosti v prah sesuje očetovska figura, ki me obremenjuje s povsem banalnimi in nepotrebnimi stvarmi, nenehno reševanje nikogaršnjih in lastnih živali, občutki krivde, da za njih nisem naredila dovolj ter klasično seštevanje odtegljajev na bančnem računu. Preberi več ZOFKA SE RAZLIJE