… se nadaljuje …
Vsaka doba se ozira v svojo preteklost z zavistjo.
V zgodnjem paleolitiku so se sredi jam v Švabskih Alpah gospodje s krizo srednjih let med podajanjem kipca Moža-Leva spraševali, kdaj so zapravili dobre stare čase. Grki so se ozirali k bogovom, Rimljani h Grkom, Britanci k Rimljanom in tako dalje in tako dalje.
Mnogim Angležem danes predstavlja idejo raja na zemlji neskončno poletje edvardijanskega obdobja. Prečudoviti čas, ko so možje igrali kriket in ženske nosile bele, bombažne oblekice, medtem ko je hvaležni svet počival pod budnim, skrbnim očesom imperija. Idila, ki je bila nasilno prekinjena, ko se je nekaj hudobnih Nemcev odločilo za šmentano vojno v Evropi.
V jedru brexita je tičalo prepričanje, da če bomo le dovolj verjeli in složno pospravljali svoje Union Jack copatke, se bomo lahko vsem preprekam navkljub vrnili nazaj. Prepričanje, da je bila Anglija pred letom 1914 varnejša, prijaznejša in bolj urejena. Dežela, kjer je uglajena downtownabbeyska gospoda urejala vse družbene zadeve, medtem ko so se hvaležni vaščani z nasmehom na ustih združevali v lokalnem pubu in se zabavali ob kozarcu ciderja. V resnici pa je bila Edvardova Britanija vse drugo pred utopijo.
Pričakovana življenjska doba je bila 48 let. Imperij je bil na papirju resda »najboljša demokracija na Zemlji,« toda ženske niso imele volilne pravice, prav tako pa še okoli 40 odstotkov moških. Smrtnost med otroki je bila visoka. Okrog 10 odstotkov dojenčkov je umrlo pred prvim rojstnim dnem. 25 odstotkov ljudi je, kljub temu, da so bivali v imperiju, v katerem sonce nikoli ni zašlo, živelo pod pragom revščine, 10 odstotkov v tako absolutni revščini, da njihovi otroci niso imeli enega samega para čevljev, kaj šele dovolj hrane vsak dan.
»Velika Britanija« mojih za časa otroštva mojih starih staršev ni poznala splošnega zdravstvenega zavarovanja ali univerzalnega sistema pokojnin. Če si bil reven in bolan, si bil v hudih težavah. Delovalo je nekaj dobrodelnih zdravstvenih ustanov, toda če nisi živel v njihovi neposredni bližini, si moral ali plačati za zdravljenje ali upati na najboljše. Ali umreti.
Ker cepiva še niso obstajala, je večina ljudi umrla za boleznimi, ki jih imamo danes za zlahka ozdravljive. Zdravstveni in varnostni predpisi so bili stvar podjetij, poškodbe in smrtni primeri na delovnem mestu so bili pogost pojav. Stotine in tisočine družin je živelo od prihodkov poklicev, ki so od posameznika zahtevali težke fizične napore, največkrat v umazanem in nevarnem okolju kot na primer v rudnikih. Če nisi umrl ali se pohabil med služenjem plače pod zemljo, ti je življenje drastično skrajšala pnevmokonioza (črna pljuča).
Večina otrok je zaključila s šolanjem pri dvanajstih letih in pričela z eno od razpoložljivih nekvalificiranih del za slabo plačo. Počitnice niso obstajale. Če ste – kot moja stara, stara mama – opravljali poklic služkinje pri psevdoaristokratih, niste imeli enega prostega delovnega dne. Imeli ste prosto nedeljsko dopoldne, ko se je od vas pričakovalo, da ste se udeležili maše. Če ste zboleli ali zanosili ali se poročili, ste izgubili službo. Če so se vaše oči srečale z gospodarjem ali enim od njegovih sinov, ste izgubili službo.
Ženske so bile podvržene podobnim omejitvam v vseh poklicih. Učiteljice niso smele biti poročene, zato je večina njih zavlačevala staž zaroke. Šele leta 1946 je zakon zavaroval ženske v šolah, da ne bodo odpuščene, če se poročijo. Iste »prepovedi porok« so veljale v javni upravi še v sedemdesetih.
Toda!, ne glede na to, kako slabo lahko na splošno opišemo njihova življenja, še vedno govorimo o napredku v primerjavi z leti pred njihovimi in isto velja za danes. Kljub vsem pandemijam in brexitu in ostalim izzivom 21. stoletja živimo v neprimerljivo boljših okoliščinah kot so naši predniki. Naša doba je doba nepredstavljive enakopravnosti, svoboščin, človekovih pravic, delavskih pravic, blaginje, varnosti in miru v primerjavi s preteklostjo. Doba, o kateri so moji stari starši lahko le sanjali.
Družbeni odnosi so se v zadnjih 60 letih spremenili bolj drastično kot v tisočletjih pred tem. Resnično presenetljivo je, kako nove so spremembe, ki se nam zdijo samoumevne.
Moj dedek je bil primoran celo življenje živeti s post-travmatskim stresom, posledico bojevanja na fronti v prvi svetovni vojni. Nihče ga ni diagnosticiral, nihče ga ni zdravil. Dandanes obravnavamo duševno zdravje z enako mero resnosti kot telesno – in vse bolj spoznavamo, da motnje niso nekaj, kar mora posameznik skrivati pred svetom.
Družba je postala občutno bolj odprta. Mnenjske raziskave kažejo, da večina Britancev (71 odstotkov) podpira zveze in poroke med istospolnimi partnerji.
Hkrati smo tudi precej manj brutalni. Strašljivo se je spomniti, da je bilo fizično kaznovanje dovoljeno v javnem šolstvu vse do leta 1986. Zasebne šole so smele s palico natepsti otroka do 1998. Na Škotskem in v Severni Irski je bila ta praksa dovoljena še v 21. stoletju.
Tako kot moji starši sem tudi jaz obiskoval šolo, kjer so bili udarci nekaj vsakdanjega. Moji otroci se izobražujejo v ustanovah, kjer sta osrednji vrednoti spoštovanje in obzir in kjer se otroci ne bojijo nasilja s strani učiteljev, če podajo napačen odgovor na vprašanje ali če storijo kaj narobe.
Ne govorimo pa le o šolah – britanske oblasti so kršitelje zakona in »delikvente« nasilno kaznovale do 1948. Na Otoku Man so šele leta 1976 zadnjič v okviru sodnega procesa kaznjenca prebičali. Od petnajstega leta dalje so človeka lahko obsodili na 12 udarcev z bičem, dokler posamezen udarec ni »zarezal v kožo, temveč jo je le opraskal.«
Smrtna kazen je bila ukinjena v Britaniji šele leta 1965, na Severnem Irskem pa leta 1973. In, kot smo videli v prejšnjih poglavjih, je bila prav ta nepreklicna oblika kaznovanja pogosto izrečena povsem nedolžnim ljudem.
Zakon o splavu je bil sprejet leta 1967 (a le na britanskem otoku, ne pa na Severnem Irskem), ni pa, neverjetno, vse do leta 1991 obstajala ena sama zakonska podlaga, ki bi prepovedala posilstva soproge. Homoseksualnost je bila dekriminalizirana šele leta 1967 v Angliji in Walesu (in, sramotno pozno, šele leta 1980 v Škotski in 1982 v Severni Irski), poroke med istospolnimi partnerji niso bile dovoljene do leta 2013, v času pisanja pričujočega besedila pa so še vedno prepovedane cerkvene poroke.
Vse dokler niso leta 1976 sprejeli Zakona o urejanju odnosov med rasami,[i] je bilo popolnoma sprejemljivo zavrniti zaposlitev nekomu, na podlagi njihovega barvnega odtenka kože. Podobno, čeravno je pred nami še veliko dela, so se v zadnjih 40 letih dramatično spremenili naši odnosi do vprašanja spolov, razredov in invalidnosti.
Življenjska raven se je za vse prebivalce razvitih držav v zadnjih desetletjih dvignila brez primerjave v preteklosti. Še sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja večina britanskih domov ni imela centralnega ogrevanja; večina družin ni imela avtomobilov, barvnih televizorjev, telefonov ali velike večine preostalih aparatov in igračk, ki nam danes olajšujejo dnevne opravke. Tehnološka revolucija ni le sobivala z bojem za spolno enakopravnost, pripomogla je.
Ženske so se dolgo in vztrajno borile za enakopravnost in šele danes se lahko pohvalimo, da v večini evropskih držav obstaja zakonodaja, ki ščiti njihove pravice. Zgodovina našega časa in bližnje prihodnosti bo polna ženskih imen, ki bodo zaznamovala zgodovinske premike, kakršnih si v 20. stoletju in pred njim ni bilo mogoče niti zamisliti.
Boj za enakopravnost vsekakor ni zaključen. Nebinarno identificirani in transspolni ljudje se še vedno borijo zoper netolerantnost, v večini predelov sveta v razvoju pa pravice žensk in pripadnikov LGBTQ+ skupnosti še vedno precej zaostajajo za Zahodom.
Boj za demokracijo in pripoznanje človeških pravic še zdaleč ni zaključen v državah kot so Kitajska, Severna Koreja in približno 50 preostalih diktaturah po svetu.
Situacija pa se vztrajno izboljšuje, četudi počasi. Tehnološki napredek zbližuje naš planet in vse bolj in bolj spoznavamo, kako nepomembne so zastave in državne meje.
Tako zelo popljuvana beseda »globalizacija« je marsikateremu prebivalcu naredila več kot eno uslugo. Blagovne dobrine in cenovno dostopne elektronske naprave so danes cenejše kot so bile kadar koli, kar prav tako velja za hrano. Leta 1973 je povprečno britansko gospodinjstvo zapravilo 25 odstotkov mesečnih prihodkov za prehrano, danes zapravi 10 odstotkov.
Moj konec sveta, Zahodna Evropa, je danes bolj mirna, kot je bila v katerem koli trenutku zadnjih 500 let. Vojne, ki so prevladovale za časa moji staršev in starih staršev so postale stvar preteklosti. Mojim otrokom se ne bo treba obleči v uniformo in oditi bojevat na fronto še ene brezupne vojne zavoljo ciljev in ambicij nekoga drugega. »Stvari niso, kot so nekoč bile,« je pred leti pel Max Bygraves in lahko mu le potrdimo. Precej, precej boljše so.
In prav zato ne smemo ničesar vzeti samoumevno. Veliko je ljudi, ki si želijo zavrteti čas nazaj. Na vseh polih politične prepričanosti v Britaniji, Franciji in drugod so posamezniki, ki še vedno verjamejo, da je bilo človeštvo najsrečnejše v pozabljeni, pretekli dobi. Težko si je predstavljati, da si nekateri brezupno želimo povratka v dobo razcepov, izolacije in destruktivnega nacionalizma, toda si. In kot nas je naučil brexit, obstaja več milijonov, ki so pripravljeni za to zastaviti svoj volilni glas.
Nostalgija, ki prebiva v osrčju izmišljene zgodovine je morda res bikovo govno, a moramo priznati, da je privlačno bikovo govno! Je gnojilo za rastoči destruktivno populizem 21. stoletja, za razne Trumpe in vse njihove posnemovalce.
Tukididov princip izogibanja ponovitvam napak zgodovine in učenja iz njene zakladnice je doživel svoj vrhunec po letu 1945, ko nam je generacija, ki je preživela vojno, dala ZN, ZZZS, NATO in EU.
Znanje je ključen dejavnik, če želimo premagati pošastna dvojčka populizma in dezinformiranja, ki stojita v ozadju velikega števila sodobnih političnih prepričanj.
Pot v Utopijo ne obstaja, če pa slučajno obstaja, sigurno ni postlana s Spitfireji ali spomeniki velikim možem. Ljudje, kot je Nigel Farage, ki so vam obljubljali takšno pot, so svoje predstave črpali v zgodovini slabega spomina, v luknjastih pripovedkah, v nerealnih ambicijah in, najpomembeje, v idejah sveta, ki ali že dolgo ne obstaja več ali pa nikoli ni. Če želimo resnično vzljubiti svojo sedanjost in prihodnost, v katero se podajamo, moramo razumeti resnico lastne preteklosti.
Stric Barry na Facebooku, predajajoč se kratkotrajnim užitkom, ki jih ponuja puhla nostalgija, ve prav toliko o življenju Winstona Churchilla, kolikor ve o vzrokih, zakaj migranti zapustijo svoj dom. Nick, bivši kandidat brexitovske stranke, si je resda ogledal Where Eagles Dare (1968) in Inglorious Basterds (2009) po dvajsetkrat, a to še ne pomeni, da so mu jasni vzroki za začetek prve svetovne vojne ali pomen versajske mirovne pogodbe.
Dunning-Krugerjev učinek in »iluzorna večvrednost« ju prepričujeta v nasprotno. Nostalgija ima prav toliko skupnega z zgodovino, kolikor ima resnica z lažjo.
Izmišljena zgodovina, podobno kot izmišljene novice, predstavlja nevarnost za vse nas. Spreminja naš skupnostni pogled na svet, oblikuje našo moderno politiko do nevarnih ekscesov. Vsi si moramo prizadevati, da jo premagamo. Naložiti si moramo to odgovornost. Vključiti moramo svoje notranje detektorje za buče in jih trenirati na vseh, kar so nam povedal. Venomer si moramo zastavljati naslednja kritična vprašanja:
»Je to res?,« »Se je to res zgodilo?« in »Komu to služi?«
Prav tako pa moramo sprejeti, da ni nič narobe, če se motimo. Še več, storjene napake so tisto, iz česar se naučimo največ. Volja po učenju in razumevanju je tisto, kar je našo živalsko vrsto preselila iz jam v Švabskih Alpah v današnji svet.
Brata Wright nista poletela ob prvem poskusu. Leta sta porabila za računanje, za poskuse in za napake na poti. In uspelo jima je prav zato, ker sta zasledovala razum, ker sta bila odločna, da ga najdeta in ker sta bila odprtih glav.
17. decembra 1903 je Orville Wright sedel na letalo, izdelano iz delov cestnih koles, smrekovega lesa in platna, ki ga je poganjal majcen motor z močjo 9 kW in čez nekaj trenutkov poletel. Na višini 4 metrov je preletel daljavo 37 metrov. Dobrih 65 let kasneje je Neil Armstrong stopil iz lunarne kapsule Apolla 11 in se sprehodil po površini meseca.
Človeška bitja smo sposobna neverjetnih dosežkov, ko smo se pripravljeni otresti zla »iluzorne večvrednosti« in se spajdašiti z znanjem.
Koristilo nam bo, če se bomo vsi potrudili biti bolj podobni Tukididu ali bratoma Wright in manj Franzu Reicheltu ali trgovcem izmišljene zgodovine. In v našem prizadevanju se moramo ves čas zavedati, da najboljši dnevi običajno niso za nami, temveč nas še pričakujejo.
P.S.: Ena izmed tistih zgodbic, ki sem jih zapisal o Donaldu Trumpu v desetem poglavju je izmišljena – ups.
‘Dobri stari časi so bili dobri’ je prevod poglavja ‘The Good Old Days were Good’ novinarja Andrewa Scotta, ki piše pod psevdonimom Otto English, iz avtorjeve knjige ‘Fake History‘.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.
[i] V parlamentu Severne Irske so Zakon sprejeli leta 1997.