DOBRI STARI ČASI SO BILI DOBRI

se nadaljuje

Fotografije na prvi strani pariškega dnevnika Le Petit Journal so prikazovale miličnike, pozirajoče pred luknjo, ki jo je Franz pustil za seboj, tik po tem, ko so ga odpeljali v mrtvašnico. Zahvaljujoč brezbrižnosti do svojega življenja je gospod Reichelt našel slavo, ki jo je iskal, čeravno ne takšno, kot si jo je zamislil. Ker je bil eksperiment sneman, danes Franzu Reicheltu pripada naslov prvega človeka na svetu, ki je pred kamerami uspešno demonstriral posledice tega, čemur pravimo Dunning-Krugerjev učinek.

Gre za posebno miselno pristranskost, poimenovano po psihologih Davidu Dunningu in Justinu Krugerju, ki sta jo prvič popisala leta 1999. Učinek se pokaže, ko ljudje z omejenim znanjem, spretnostjo ali sposobnostjo pretirano precenijo same sebe kot strokovnjake na področju, na katerega se v resnici sploh ne spoznajo.

Eden od primerov, ki sta jih znanstvenika preučevala v svoji študiji, je zadeval McArthurja Wheelerja, bančnega roparja, ki je nekega dne prebral, da lahko limonin sok skrije predmet pred pogledom. Wheeler si je nanesel zajetno količino na obraz in se odpravil v dve banki. Bil je tako samozavesten, da bo ideja delovala, da je celo pomahal v kamero na steni, ko je vstopil in izstopil. Ko so ga kasneje aretirali, je slavno izjavil: »Toda maskiral sem se z džusom!«

Njegova logika je bila tako luknjasta, da se policija ni zadovoljila z neprofesionalnim pojasnilom in angažirala državnega zaporniškega psihiatra za preiskavo, ki je po seriji pogovorov brezkompromisno sklenil: McArthur Wheeler nikakor ni mentalno zaostal – je le zelo, zelo neumen. V dani situaciji se je njegova veličastna neumnost spajdašila s prirojeno, a povsem neupravičeno prepričanostjo v lastno usposobljenost.

Franz Reichelt je podobno »iluzorno večvrednost« predstavil 90 let pred tem. Jasno je bilo, da njegova padala ne delujejo. Videl je, da njegova padala ne delujejo. Strokovnjaki iz Ligue Aérienne so mu povedali, da njegova padala ne delujejo. A učinek D-K, ga je prepričal v nasprotno.

Gospod Reichelt je verjel, da je strokovnjak za padala, v resnici pa je o njih vedel zelo malo – in posledice so ga ubile.

Ni pa Dunning-Krugerjev učinek ekskluziven privilegij tepcev. Vsi smo njegovi sužnji.

Leta 1983 so v ZDA in na Švedskem izvedli študijo, kjer so anketirane voznike prosili, naj svoje sposobnosti vožnje primerjajo s povprečnim udeležencem cestnega prometa. Neverjetnih 93 % Američanov in 69 % Švedov je same sebe uvrstilo v zgornjih 50 odstotkov voznikov v državi, kar je seveda statistično nemogoče.

Številne druge študije o »iluzorni večvrednosti« so sklenile, da večina ljudi precenjuje svoj inteligentni količnik, svojo imunost do pristranskosti, svojo priljubljenost med ljudmi, svojo sposobnost pomnjenja in svojo spretnost v postelji.

Leta 1977 je študija v ZDA odkrila, da tudi 94 % profesorjev na univerzah verjame, da so prav oni v boljši polovici predavateljev na šoli – kar je prav tako statistično nemogoče.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da za večino ljudi, ki verjame, da zelo dobro poje, to niti približno ne velja.

Pred EU referendumom so glasovalci ene in druge strani zatrjevali, da jim je povsem jasen zapleten odnos med Veliko Britanijo in Evropsko unijo, četudi si tega ne bi upali trditi niti največji poznavalci in karierni birokrati. Koliko sta Britanija in EU povezani na vseh področjih, se je izkazalo šele v štirih letih razpletanja, v katerih je Velika Britanija na vse možne načine želela oditi brez očitnih negativnih posledic. Mesece po dokončnem odhodu, januarja 2021, je Twitter preplavilo morje posnetkov besnih ribičev, ki so pred kamerami priznali, da so podprli napačno stran, ker se niso zavedali, kaj točno bo odhod iz EU pomenil za njih.

Dunning-Krugerjev učinek nam lahko pojasni tudi najbolj skrajne primere iz zgodovine, precej hujše od Brexita. Groteskni fenomen Adolfa Hitlerja je bil prav toliko učinek njegove prepričanosti v lastno »iluzorno večvrednost,« kolikor je bil posledica pripravljenosti mase ljudi, da pokupi njegove laži. Nacistični vodja je samega sebe videl kot genija – izvrstnega poznavalca umetnosti, briljantnega misleca in edinega človeka v zgodovini (poleg Džingiskana), ki bi mu uspelo uspešno osvojiti Rusijo. Niti eno od teh prepričanj se ni uresničilo.

»Ljudem, ki primanjkuje znanja, primanjkuje tudi znanja, da bi spoznali, da jim primanjkuje znanja,« je leta 2019 v intervjuju za YouTube kanal The Damage Report perfektno povzel David Dunning. Dunning-Krugerjev učinek je izredno pomemben pojav, če želimo pravilno razumeti našo predstavo o preteklosti.

Veliko ljudi se enostavno preda tolažbam, ki jih ponujajo površno razumevanje in splošno sprejeti pogledi, ustrezajoči preživelim idejam o svetu. Preproste pripovedi o »prevzemanju pobude,« o »duhu Blitza,« o junaštvu malega človeka pri Dunkirku ali o ponarejenih rojstnih listih predstavljajo manjši miselni napor kot iskanje resnice v prepletenih navzkrižnih dokazih. Zakaj bi se zoperstavili temeljem naših narodnih zavesti, če pa je prijetneje pripovedovati in vzdihovati ob pravljicah?

Zgodovina je polna nians, zapletenih nasprotij in, zelo pogosto, povsem nezadovoljiva. Resnica je pogosto pravo nasprotje in hkrati razočaranje, ko jo zoperstavimo legendam in »dobrim zgodbam,« ki smo si jih pripovedovali od nekdaj. Prav tako so premetene populistične buče, kakršne prodajata H. E. Marshall ali Nigel Farage, večkrat okusnejše in lažje prebavljive kot dejstva.

Ljudje si želimo verjeti, da je izumitelja giljotine pokončal lastni izum, želimo verjeti, da je bil Krištof Kolumb veliki avanturist, čigar strahopetni mornarji so mislili, da je Zemlja ploščata, želimo verjeti, da so britanske fante pri Dunkirku rešili pogumni »mali čolniči« in želimo verjeti, da je bil Winston Churchill človek usode in največji živeči Britanec vseh časov. Zakaj bi si umazali zgodbe z grozljivimi dejstvi in neprimernimi dokazi, ki namigujejo na drugačno resničnost?

Zato ker je resnica vendarle pomembna. V dobi interneta, ko je vsaka informacija preverljiva na razdalji nekaj klikov, ne sme obstajati en sam izgovor, da se še vedno trmasto oklepamo laži in mitov.

Tako kot Gogigyeopbbang burgerji in e-številke nas tudi preteklost omamlja s poneverjeno nostalgijo, a resnica je pomembna za našo kolektivno zdravje. V skrajnih primerih je izmišljena zgodovina grmada, na kateri se narodi in demokracija samovžgeta do pepela.

Misel, da je prav tvoja država najboljša in prav tvoja zgodovina bogatejša in pomembnejša od drugih, je pomirjujoča. Veliko jih je, ki skrbijo, da še naprej verjamemo tej mantri in še več jih je, ki so jo pripravljeni ponavljati do onemoglosti. Tako politikom kot ustvarjalcem dokumentarnih filmov takšno stanje povsem zadošča. Predstavlja priročen zaključek prispevkov na novičarskih portalih. Izmišljena zgodovina je temelj »zamišljenih skupnosti« in »samopredstav.« Je kri v obtoku občutka izjemnosti, je gnojnica populizma.

Se nadaljuje …

Naughtius Maximus

Dobri stari časi so bili dobri’ je prevod poglavja ‘The Good Old Days were Good’ novinarja Andrewa Scotta, ki piše pod psevdonimom Otto English, iz avtorjeve knjige ‘Fake History‘.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.