Dolgo, dolgo preden sta brata Wright poletela v nebo, so ljudje množično padali z njega.
V devetem stoletju se je arabski polihistor Abbas ibn Firnas odel v par kril, skočil s hriba in se razletel. Stoletje pozneje se je v perzijskem Nišapurju fatalno poškodoval Ismail ibn al-Jawhari, kazaški slovaropisec, ko je skočil s vrha mošeje. Le nekaj let po tem dogodku je menih po imenu Eilmer iz Malmesburyja z božjim blagoslovom stopil s strehe svoje opatije in si polomil obe nogi.
Junija 1785 sta francoza Pierre Romain in Jean-François Pilȃtre de Rozier postala prvi zabeleženi žrtvi modernega letalstva, ko nihče od njiju ni preživel udarca njunega letala s tlemi. Zgodovina beleži kratko obdobje zatišja do leta 1896, ko je avstrijski pionir jadranja, Otto Lilienthal, umrl med demonstracijo svojega novega letala, nato pa so ljudje začeli cepati kot muhe.
Francoski pilot Eugène Lefebvre je leta 1909 postal prvi človek v zgodovini, ki je umrl med pilotiranjem motoriziranega letala. Kmalu so mu sledili ustanovni člani prve predstavniške ekipe letenja na svetu. Vsi so pomrli med avgustom 1909 in novim letom 1910 med neuspešnimi predstavitvami letenja. Istega leta je Charles Royce (z vso slavo, ki pritiče Rolls-Roycu) umrl v Southbournu, v Dorsetu, in postal prva britanska smrtna žrtev letenja. Edith Maud Cook, prva britanska pilotka, je leta 1910 umrla med – uganili ste – pilotiranjem letala.
Med pionirje, ki so preminuli v letalskih nesrečah, štejemo še Harriet Quinby, prvo žensko, ki je leta 1912 preletela Rokavski preliv in se ponesrečila kasneje istega leta. Sledil ji je ameriški cirkuški zvezdnik Sam Cody, prvi človek, ki je uspešno letel v Veliki Britaniji in se ubil med demonstracijo novega letala leta 1913. Leta 1915 je Lincoln Beachey, prvi človek, ki je izvedel loop the loop, umrl po zaključku loop the loopa. Leta 1919 so umrli še trije prvaki letenja: John Alcock, prvi človek, ki je preletel Atlantski ocean, Švicar Oskar Bider, prvi človek, ki je letel preko Alp in Raymonde de Laroche, prva ženska, ki je uspešno opravila izpit za pilota in se nato smrtno ponesrečila z eksperimentalnim letalom v domači Franciji. Vse naštete je preživela Bessie Coleman, kaskaderka, medijska zvezda in letalska pionirka, ki je prav tako postala prva temnopolta oseba in prva avtohtona Američanka z izpitom za letenje. Nato pa je tudi ona umrla v nesreči med predstavitvijo v Floridi leta 1926.
Poznavalci so začeli soglašati, da človeštvo potrebuje padalo.
V tistem trenutku so padala že obstajala. Obstajala so vse od leta 1783, ko je francoz Louis-Sébastien Lenormand uspešno demonstriral njihovo učinkovitost, ko se je pognal z drevesa. Niso bila brez napak in v prihodnjih letih je bilo treba njihovo podobo večkrat posodobiti zaradi številnih napak v dizajnu. Leta 1837 je bila na preizkušnji edinstvena oblika padala: 61-letni angleški slikar Robert Cocking – ki pred tem ni še nikoli letel z balonom – se je pognal z 2.000 metrov višine nad Greenwichem, na sebi pa je imel oprtan stožičasti prototip, ki naj bi upočasnil njegov padec. Med letom proti tlom je njegova elegantno okrancljana naprava izkazala toliko zračnega upora kot padajoči slon, sedeč v parni lokomotivi. Cocking je pristal pet milj dlje, kot je načrtoval, v Leeju. Od tistega dne dalje ni naslikal ničesar več.
Spomini na takšne in podobne nesreče z neuveljavljenimi oblikami padal so botrovali dejstvu, da v Evropi in Združenih državah med koncem 19. in začetkom 20. stoletja ne beležimo nobene smrti zaradi preizkušanja padal.
Statistiko je porušil izum letala.
Težava za pilote, ki so skušali uporabiti padalo med evakuacijo letala, je nastala zato, ker so prvi aviončki leteli hitro in nizko, ne pa visoko in počasi. Celo Letalec bratov Wright je dosegel hitrost 48 kilometrov na uro. Šest let kasneje so letala že prebijala 70 kilometrov na uro, leta 1911 pa so šibala po zraku že 133 kilometrov na uro. Žrtve pa so se ves čas le grmadile.
Francija – ki jo štejemo za Meko izumov aeronavtike – je prispevala glavnino prelite krvi, zato so se mogočneži odločili, da zmanjšajo prihodke grobarjem in poiščejo rešitev.
Skrivnostni patron, ‘gospod Lalance,’ je novembra 1911 pisal v Aéro-Club de France in obljubil 10.000 frankov (približno 140.000 evrov leta 2021) posamezniku ali skupini, ki bi razvil in prikazal uspešno delovanje padala, ki ne sme tehtati več kot 25 kilogramov in bi ga lahko uporabljali ob skoku iz letala, letečem pri nizki višini. Tekmovanje je privabilo tako navdušence kot znanstvenike kot ekscentrike. Primer slednjega je bil avstrijsko-češki krojač po imenu Franz Reichelt. Franz se je 1898 preselil v Francijo, pridobil državljanstvo 1909, si istega leta spremenil ime v François in si hkrati pustil rasti čudovite brke, da bi poudaril svoje galske korenine. Imel je nekoliko prednosti pred konkurenco.
Reichelt se je ukvarjal s spreminjanjem padala dolga leta preden so razglasili tekmovanje. Res je, da se ni spoznal na hitrost ali zračni upor ali na to, kako padala sploh delujejo, a vse to je nameraval pobotati s svojo navdušenostjo. Enega svojih prvih izumov je celo odnesel v Ligue Aérienne (francosko narodno letalsko združenje), ki je imelo prvo in zadnjo motko v zvezi z aeronavtiko v Franciji tistega časa. V društvu so ocenili, da njegov izum ni varen in ga poslali domov s priporočilom, naj se še naprej ukvarja s krojenjem oblek in šivanjem gumbov.
Vendar pa Franza niso prepričali. Še več, zavrnitev ga je dodatno podžgala in odločil se je, da bo strokovnjakom dokazal, da se motijo. In tu je bila še denarna nagrada. In slava, ki bi prišla z uspehom. Franz je imel sanje. Ni želel biti le neznani emigrant, ki šiva in prodaja blago, želel je bili prepoznaven. Želel je biti nekdo.
Zato je skozi celotno zimo 1911 delal popravke in jih preizkušal na izložbenih lutkah, ki jih je metal iz petega nadstropja svoje tovarne. Na žalost se je njegov izum izkazal za neuspešnega vsakič, ko je poskusil z novimi spremembami in lutke so se vselej raztreščile na tlakovcih pred poslopjem.
Franzu je kaj kmalu postalo jasno, da je težava v višini, s katere meče manekine. Potreboval je novo odskočno mesto in zelo, zelo blizu, vzpenjajoča se nad bregovi Sene, v sedmem arondisimentu, je stala najboljša testna točka za padala na svetu. Franz je začel lobirati pariške mestne avtoritete za dovoljenje, da uporabi Eifflov stolp za svoje eksperimente. Bil je dovolj vztrajen in pridobil si dovoljenje – pod pogojem, da za svoj preizkus uporabi lutko.
Ko izumitelj preizkuša nov model, oceni t. i. možnost neuspeha. Ko se je Franz vzpenjal na stolp tistega mrzlega nedeljskega jutra, četrtega februarja 1912, je bila njegova možnost neuspeha 100-odstotna.
Franz je na pariškem magistratu obljubil, da bo uporabil lutko, toda edina stvar brez možganov, ki se je tisti dan povzpela na stolp, je bil Franz sam. Poziral je za fotografe, pomiril prijatelje in radovedneže, naj jih ne bo strah, nato pa se s snemalcem spravil na prvo nadstropje stolpa. Na posnetku je videti, kako se pompozno maje na lesenem stolu, ki ga je moral postaviti na mizo ob robu ograje in se pogovarja z dvema zaskrbljenima opazovalcema v klobukih. Ker je posnetek nem, ne vemo natančno, o čem so govorili, vemo pa, da je Franz enemu od uradnikov ob sebi takrat povedal: »Ta eksperiment želim opraviti na sebi, ker ne želim, da bi mi kdo očital uporabo trikov.«
Po kratkem obotavljanju, natančno ob 8:22, je skočil. Tri sekunde za tem je bil mrtev.
‘Dobri stari časi so bili dobri’ je prevod poglavja ‘The Good Old Days were Good’ novinarja Andrewa Scotta, ki piše pod psevdonimom Otto English, iz avtorjeve knjige ‘Fake History.‘
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.