TOLAŽBA

Tolaži me dejstvo, da je še vedno vse kurac in da se nič nikamor ne prestavi, kar pomeni, da imamo nesmiselni ljudje in nesmiselni poklici še vedno svoje mesto. Pač nekdo mora delati in študirati nič, to je ta naša pogodba, naša navada, naš bit, naše srce. Kot da je šport kaj drugega, podrkavanje nekih minut, zdaj že bolj desetink, kdo lahko kaj hitreje ali bolje. Od tega še nobeden ni ozdravel. Prej obratno. Športniki so vedno bolj sfukani, bolnice pa vedno bolj polne. Atiji v preporodu doživljajo kapi na 40 stopinjah, ko tiščijo na pedalke, da bi sebi in svetu dokazali, da so se spremenili, da imajo cilj in da so zdravi, da jim kurac še lahko stoji tri ure skupaj in da zmorejo svojo ženo napičiti bolje, kot so jo na poročno noč. Potem jih pa fršlok. Na hitro in brez ženinega šoka. Pa zdravi pa še mladi pa tako fejst pa tako zabavni. Jebi ga, nismo večni.

Po petih letih tujine doma ni nič kaj drugače. Sosed bi še vedno vse pred zid postavil in postrelil, druga soseda še vedno sumi, da ji nekdo na daljavo ugaša gretje in podlasice imajo še vedno metalšpile na podstrešju. Slišati je dober žur, malo so pa vendarle nadležne, ker se vedno začnejo razmetavati ob petih zjutraj in vse skupaj zaključujejo okoli sedmih, osmih, potem pa pač vstanem, nima smisla več vleči spanca. Pa še zaščitene so punce, kdo sem jaz, da bi jim kratil pravice, to so pač njihovi fajti za pravico tu parti.

Vse je isto.

Travo še vedno kosim prepozno, kosilnica pa kašlja, ko jo vlačim čez 45-stopinjski naklon, zabijajo se še vedno eni in isti rori pa žlebi, na ulici še vedno utripa ena in ista luč na isto krivem kandelabru. In osnovnošolska obletnica je pač samo to – obletnica. Fore so iste, bajsi so isti, zabavni so isti ljudje, drugih pa itak ni bilo, ker so, izgleda, vsaj malo zategli, prej so bili pač zraven po sili razmer. Rojeni v istem kraju, v istem letu in postavljeni v isti oddelek. Jebi ga, se moraš prenašat, ne gre drugače, saj to je tudi del socializacije, treba je vaditi, da se ne bomo vsi pobili med sabo. Kar Slovencem zadnje čase ravno ne gre. Počasi bodo ženske mirnejše ponoči na ulici kot podnevi doma. Nekaj ni v redu. Nekaj ne štima. Ni mi jasno, kaj kuri tem ljudem po glavi, zakaj najprej njih in nato še sebe, zakaj ne kar sebe pa basta, če že iščejo mir.

Pretežka tema za takšnole bluzenje … Gremo raje dalje z obletnico … No, nekaj for je bilo le novih. Plešast je bil samo eden, pa smo ga jebali, ker iz tega se še lahko norca delaš, če je kdo majhen, debel ali pa plešast, to se še da. Pa v bistvu smo prav pogumno prevzeli vlogo, nas lahko fukate, če nas že ne v postelji, nas dajte pa vsaj tako, mogoče nam že paše. Nam se ne ljubi borit. Mi nismo borci. Mi smo ravno zato debeli, majhni in plešasti, ker je tako lažje in preprosteje. Več kot požremo, spijemo, takrat nam je fajn, potem se pa sekiramo, kako smo izpadli, in nam izpadejo še lasje, no, pa se spet ne sekiramo več, ker če je šou bik, nej gre še pa štrik, manekeni in mnenjski voditelji ne bomo nikoli. Nam ni za stotinke, mi ne tekmujemo. Pač živimo, kot se živeti le da, z geni in v oddelkih, ki so nam bili dodeljeni, z ljudmi, ki nam jih je naklonila usoda in obletnicami, ki so drugim neumne, nepomembne, izguba časa in še kaj.

Včasih je ravno to največja tolažba, da je še vedno vse v kurcu, najbolj smešne so pa itak stare fore, tiste taobnucane in zimzelene, ker še vedno drži in se vedno rad zaderem: »Dokler boje smreke zelene, bomo pil pa fukal!«

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.