- Bi se moral sekirati, če se spotaknem ob kamen ob cesti?
Običajno ne. Ampak v Bolgariji vselej. Obstaja namreč zmerna možnost, da je kamen v resnici tračansko svetišče.
Tračani so bili severni sosedi starih Grkov. Težka hribovita pokrajina je prebivalce nekaterih plemen dovolj utrdila, da so jih Atenci novačili za svojo vojsko. Po nekaterih pričevanjih so prav Tračani v antično Grčijo pripeljali kult boga Dioniza. Orfej in Ares sta po grški mitologiji tračanskega porekla; prav tako Spartak (a.k.a. antični Lenin a.k.a. Kirk Douglas).
Bolgarija je preplavljena s kamni, in kot vsi dobro vemo, so vse kamne po Bolgariji postavili na svoje mesto prav Tračani. Poberi kamen in ga vrni na svoje mesto, retard.
- Se je dovoljeno voziti po cestah?
Običajno ja. Ampak v Bolgariji? Pogojno. Nihče sicer ne bo eksplicitno ponorel ali poklical policije, če se s štirikolesnikom na notranje izgorevanje zapeljete na asfalt. Celo domačini se redno poslužujejo cest. Ni pa to prav zaželeno. Boljše alternative predstavljajo starejši občani, ki se na hitre ceste in avtoceste zapeljejo s kolesi ali vpregami, ter starejše prostitutke, ki si ob cesti uredijo svoj bralno-čakalni kotiček. Avtorji cestne infrastrukture so namreč posejali dovolj asfaltnih lukenj, da vsaka vožnja pri visoki hitrosti postane adrenalinsko opravilo.
- V katerem jeziku se moram pogovarjati z ljudmi?
V … Bolgarščini? Žal tudi ta odgovor ni popoln. Obstajajo deli države, kjer boste morali tudi to dopolnjevati s turščino ali ruščino, ki ste jo nedvomno usvojili pred prihodom. Srbščina, hrvaščina, makedonščina in ostala južnoslovanska nabirka bo lepo izhodišče za osnovno diskusijo, a bodite pripravljeni na nesporazume in odmahovanje z roko. Bolgari nimajo prav veliko potrpljenja pri razreševanju jezikovnih dilem. Angleščina je lahko uporabna, a še zdaleč ne obče. Najlaže boste prišli skozi, če poskušate v vseh jezikih hkrati.
- Bi me strmeči orjaški kipi morali skrbeti?
Ja. Bolgarski brutalizem je najboljši brutalizem. Le malokje je bil arhitekturni biro komunistične partije tako skregan z minimalizmom, okoljsko ozaveščenostjo in racionalno porabo. Dva primera izmed mnogih posebej skelita v oči. Prvi je Buzludža, bizarna glomazna pošast; kongresni prostor na vrhu hriba, varno oddaljen od večjih mest. Kot da bi se eden od gradbincev zaljubil v Star Trek, drugi pa v pašne lokacije za govedo.
Naslednji bizarnež je spomenik 1300-obletnici Bolgarije. Masa betona, ki se vidi na skoraj 100 kilometrov razdalje, v sebi skriva nekatere očete bolgarskega naroda, ki so očitno pogledali pregloboko v kubistični kozarec.
- Naj se gibljem ob obali ali v gorah?
Bolgarija je pretežno hribovita in gozdnata dežela. Naselja zunaj prometnih žil bi najbrž v kakem vodiču naivno opisali kot »prava Bolgarija,« čeprav jih zasedajo vedno starejši in obubožani prebivalci. Žalostna resnica je torej, da se je pomembna večina že davno preselila v ravnice. Iskalci kao-pristnega in zgodovinskega bodo torej rovarili med hribi in gozdovi, družabneži pa se lahko razlijejo po centrih večjih mest, kjer bo gneče dovolj.
Najbolj doma pa se bo kleni tujec počutil v ekstremih. Obala Črnega morja je razpotegnjena varianta jadranske obale, kjer boš ostal srečen, vse dokler se ti uspe izogniti letoviščem in peščenim plažam z obračunanimi ležalniki. Pravi biser tako ostanejo gore, ki so v vseh pogledih zrcalna odslikava Julijcev – celo do te mere, da je njihov nacionalni simbol pot čez sedmera jezera, ki vodijo do najvišje gore v državi.
Torej, kot kjer koli po Balkanu: po njem se je vredno zapeljati, ponekod pa celo ustaviti. Nikar pa ne udomačiti.