Odraslo življenje ni potica
In medtem ko zdravim svoje žnjto vaginalno vnetje, se sprašujem, zakaj je v vseh navodilih za kreme za nanos napisana tako velika količina, ker se je itak tri četrt izloči na spodnje hlačke ali pa v WC školjko? Koliko sem s tem ogrozila vodne organizme in morda tudi sebe? Krasni odrasli svet. Vam povem. Neizogibno je, da naša telesa ne morejo v nedogled tolerirati zanemarjanja in slabega ravnanja, tako da se praviloma po tridesetem začenjajo razne konstantne bolečine na različnih delih telesa in različni opozorilni znaki, ki jih vsi ignoriramo, dokler se pač da in dokler lahko z njimi živimo. Razkroj. Klasika.
Zakaj bi se ukvarjali s problemi, ko so še mali in je za to potrebno malo napora, če pa si lahko le z malo ignorance zagreniš življenje do konca. Ampak trenutno je moderno vse, kar je instant. Namesto, da bi jedli zdravo, sezonsko in lokalno, raje kupujemo preparate za čiščenje telesa. Recimo ravnokar delam kuro z zeliščnimi kapljicami, ki sem jih naročila preko spleta. Morda se res trudim tudi v smeri prehrane in ne posegam več toliko po sladkorju in predelani prehrani, ampak po drugi strani se vprašam, zakaj bi se basala z zdravimi stvarmi, če pa sladkor osrečuje. Umrli bomo vsi, ne glede na to, kako smo živeli. In mnogo lažje je jesti kapljice, tablete, kapsule, kot pa razmišljati non stop o hrani, kaj škodi in kaj ne. Na sploh je težko razmišljati o hrani in kuhati neke kompleksne jedi, ki vzdržujejo moje zdravstveno stanje. Vse ima svoje pluse in minuse med katerimi potem izbiramo.
Recimo jaz sem se odločila in si izbrala, da bom reševala nikogaršnje in zapuščene mačke. Marsikdo me vpraša zakaj? Meni pa je odgovor jasen že od skorajšnjega začetka te poti. Problematika je tako obsežna, da sem si z njo brez problema zapolnila vse dneve svoje brezposelnosti, hkrati pa je tako obupna, da po par letih intenzivnega dela, ne moreš samo preprosto nehati. Predvsem ne moreš preprosto nehati, ker je to okupacija tvojega prostega časa. Morda bi res lahko počel kakšne bolj prijetne stvari, namenjal denar zase in ne za nikogaršnje živali, ampak težko je najti tako kompleksne hobije, ki ti ne pustijo manevrskega prostora, da bi se ukvarjal sam s sabo in svojim sranjem. Živalska problematika je idealna za beg pred realnostjo lastnega življenja. Idealna priložnost, kako vztrajno zanemarjati samega sebe in lastne potrebe, da lahko pomagaš tistim, ki si ne morejo pomagati sami in da prevzemaš odgovornosti neodgovornih ljudi. Delo z živalmi je v bistvo enako delu z ljudmi, le da ti živali vrnejo energijo, ljudje pa jo večinoma požirajo. Sploh ljudje, s katerimi si v stiku na živalski sceni. Morebitni posvojitelji, razni kavč komentatorji, starokopitni reševalci problematike, sovražniki živali. Vsi ti požrejo toliko psihične energije, ki ti je ne morejo niti živali povrniti. In v nenehnem usklajevanju službenih, družinskih in »hobi« obveznosti hitro prideš do izgorelosti, vsesplošne nadrkanosti, ki jo čedalje težje skrivaš. Neodgovorni ljudje ti gredo na živce. Ponavljanje enih in istih stvari ter zavedanje, da ne moreš pomagati vsem, drastično zniža tvoj nivo potrpežljivosti in prijaznosti. Tvoja želja po fizičnih obračunih z ljudmi, ki nočejo ali ne zmorejo razumeti, kaj jim dopoveduješ pa postaja čedalje večja. In prideš do paradoksa, da te lastne težave ujamejo za rep, čeprav si mislil, da jim boš pobegnil, če jih boš ignoriral. Ampak si s tem pobegom nakoplješ še več težav in potem ti ne preostane dosti opcij. In nobena ni pretirano rožnata. In sem spet pri izbiri med plusi in minusi in pri instant rešitvah, ki v takih primerih psihičnih obremenitev pridejo še kako prav. Ne predstavljam si, kako bi vse to sranje, ki ga skonzumiram na dnevni bazi prebrodila brez čokolade in drugih sladkih pregreh. Večinoma je čokolada v pretirano stresnih situacijah nadomestilo za marsikateri obrok. Plusi, ki imajo seveda še dodatne pluse predvsem pri številkah na tehtnici. Ob vseh instant rešitvah, ki se jih oklepam, mi hitro postane jasno, da nobene kapljice ne bodo rešile sranja, ki sem si ga nakopala na glavo, ker se je skozi leta tega nabralo totalno preveč in beg na dolge proge še nikomur ni uspel. V življenju enkrat prideš do točke, ko ti je jasno, da boš nekaj moral spremeniti in to ni znamka čokolade, s katero biješ boj proti depresiji.
Odraslo življenje je naporno, sploh ob vseh možnih informacijah, ki nas obdajajo, ob vseh bebčkih, ki so prej svoje modrosti širili po vaških gostilnah, zdaj pa jim je svet optike odprl širna obzorja socialnih medijev in je vsak praktično le klik stran do petih minut slave oziroma petih minut pozornosti, brez katerih bi moral živeti v realnem življenju. V resnici pa so po moje vsi enako zakompleksani, kot sem sama, ki ravno tako delim svoje modre nasvete in se kregam z ljudmi, ki mi jemljejo energijo, zavedajoč se, kaj počnem. Ta socialna omrežja so kot črna luknja, potegnejo te vase, čeprav točno veš, da ti škodijo. Nič koliko sloves sem že prebrala, ampak nazaj pridejo skorajda vsi. Jaz se večinoma svojega sranja zavedam, zdajšnji paralelni fiktivni svet v računalniški dimenziji pa me vse bolj duši. Počutim se kot žrtev, ki se nenehno vrača k nasilnežu zaradi strahu, nemoči, slabe samopodobe. Vem, da bi mi popolni odklop prinesel katarzo, vem, da bi vse moje čudežne kapljice in zdravi prehranski dodatki dobili smisel, ko bi enkrat odrezala ta del mojega življenja in vpetosti v svet, ki postaja nova realnost. Rabim več narave in več pristnih ljudi. Rabim sprejeti več plusov in manj minusov. Rabim početi stvari, ki hranijo mojo dušo, ne pa tiste, ki jo izpijajo in ožemajo zadnje kapljice iz nje. Rabim se posvetit sebi, svojemu dragemu in najinim kosmatim otrokom, čeprav tudi ti terjajo precej mojega časa, živcev in skrbi. Že z nami je dovolj posla, kaj šele z vsemi ostalimi, s katerimi se trenutno ukvarjam. Seveda je vsem lažje, če preusmerimo pozornost z lastnih težav na kar koli drugega. Škoda le, ker tega ne moremo početi v nedogled. Še dobro, da obstaja čokolada in razni dodatki, ki s svojimi plusi izravnajo njene minuse, da si na koncu recimo da na pozitivni nuli, čeprav v bistvu nisi, ampak pustimo malenkosti. Tolažimo se z dejstvom, da brez dreka, v katerega ciklično padamo, ne moremo rasti in se razvijati. To je dejstvo. Kako hitra bo naša rast in kako dolgo bomo brodili po dreku, je pa na nas samih. Jaz sem trenutno še v času kalitve, ko me vse že duši in tišči (razlog za to, bi bila lahko tudi čokolada, a raje ne bi zdaj o tem), hkrati pa že voham nova obzorja, ki so pred mano.
Naj se katarza začne.