Lahko se prepričujemo, da Rihard III. (1592)[i] dejansko govori le o vojni dveh rož in ne o fašističnih gibanjih tridesetih let dvajsetega stoletja. Prav tako lahko vztrajamo pri tem, da se je Koriolan (1605) absolutno moral odvijati v Rimu in ne Parizu. Mogoče je tudi trditi, da Mercutio nikakor ni mogel biti temnopolti transvestit. Vse to so upravičene trditve s trdno podlago. Na sebi.
In vendar … včasih … večkrat kot ne … umetnikovo delo še vedno učinkuje, ne glede na to, kako brutalno se je genialni režiser odločil poigrati z njegovimi nastavki. Na vsake toliko, kot na primer v filmski adaptaciji Riharda III. (1995) z Ianom McKellnom, učinkujejo z neverjetno prepričljivostjo.
V tem pogledu moj najljubši znanstveno-fantastični film ni 2001: Vesoljska odiseja (1968) ali Osmi potnik (1979) ali Vojna zvezd (1977) ali Iztrebljevalec (1982) ali (ugh) Matrica (1999), temveč Prepovedani planet (1956), nam, snobom, bolje poznan pod nadimkom Vihar na Altair-4, vključujoč izvrstno igralsko zasedbo: Leslie Nielsen, Anne Francis, Walter Pidgeon in Bat Durston.
Toda kako je to mogoče? Kako lahko spoštovani kritiki in vgledališčehodniki in šejkspiroljubci aplavdiramo produkcijam Bata Durstona, ki preljube nam zgodbe izluščijo iz izvirnega, naravnega konteksta in jih ocefizljijo edinih pravih okoliščin?
Odgovor je enostaven. Mopedi ali konjiči, triglavke ali toge, laserji ali revolverji, nič od tega ne more odtehtati pomena oseb v zgodbi. Zgodi se nam, da se preobremenimo z iskanjem razmejitev in omejitev in nalepk ter pozabimo na to preprosto resnico.
V Casablanci (1942) so nam dali jasno vedeti: »Še vedno gre za isto, staro pripoved. O boju za ljubezen in čast. Za odločitev: stori ali umri.«
Nekaj precej podobnega nas je podučil William Faulkner med prejemanjem Nobelove nagrade za literaturo leta 1949, ko je govoril o: »starih aksiomih in dogmah srca, o univerzalni resnici, brez katere je vsaka zgodba prazna in obsojena na pozabo – o ljubezni in časti in usmiljenju in ponosu in sočutju in žrtvovanju. Človeško srce v sporu s samim seboj,« nadaljuje Faulkner, »je povsem dovolj za dobro delo, ker je samo to tisto, o čemer je vredno pisati.«
Lahko si izmišljujemo nove in nove definicije znanstvene fantastike ali fantazije ali grozljivke ali česar koli. Lahko si začrtamo, kje tičijo meje med njimi in jih po želji poimenujemo s starimi in novimi etiketami, a na koncu ostane ista, stara zgodba. Tista o srcu v sporu s samim seboj.
Vse ostalo, dragi prijatelji, je pohištvo.
Hiša fantazije je sezidana iz kamna in lesa in oblikovana v slogu visokega srednjega veka. Njeni prebivalci se po svetu gibljejo bodisi na konjičih bodisi na galeji. Bojujejo se z meči in uroki in sekirami. Komunicirajo s pomočjo steklenih krogel ali krokarjev. Planet si delijo z vilini in zmaji.
Hiša znanstvene fantastike je sezidana iz futurističnega jekla ali plastike in oblikovana v slogu zamišljenega futurizma. Njeni prebivalci se po svetu gibljejo bodisi v vesoljskih ladjah bodisi v letečih avtomobilih. Bojujejo se z atomskim orožjem in fabriciranimi bacili. Komunicirajo s pomočjo računalniške kode in laserjev. Planet si delijo z vesoljci, oboji pa glodajo proteinske ploščice.
Ali kot sam temu pravim: Pohištvena pravila.
Pozabite na definicije. Pohištvena pravila.
Povprašajte Phyllis Eisenstein, avtorico serije številnih zgodbic o potujočem zabavljaču, po imenu Alaric, o njegovi srednjeveški deželi, ki je v nobenem besedilu ne imenuje … stisnite jo v kot na kateri od konvencij in morda vam bo zašepetala v uho: »Nemčija.« Edini izrazito fantazijski element zgodb o Alaricu je teleportiranje, psiho-fiziološka sposobnost premikanja, ki pa jo, začuda, povezujemo s tropi znanstvene fantastike. Ostali motivi: Alaric s seboj prenaša lutnjo, spi v gradovih, obkrožen je z gospôdo in meči pa bodo devetindevetdeset procentov bralcev in praktično vse urednike prepričali, da berejo vzorčni predstavnik fantazije. Pohištvena pravila.
Povprašajte Walterja Jona Williamsa. V Metropolitu (1995) in Gorečem mestu (1998) nam predstavi na novo zamišljeno okolje, do potankosti dodelano kot Tolkienov Srednji svet, ki ga v celoti poganja tip magije, ki ji Williams pravi »plazma.« Toda cel planet je eno samo gnijoče mesto, ki ga naseljujejo koruptirani politiki, kjer divjajo spopadi med rasami, plazma je po pipah vodena in distribuirana s strani plazmične avtoritete, čarovniki pa prebivajo v stolpnicah in ne v gradovih in kaj dobimo? Dobimo cel kup kritikov in blogerjev in bralcev, ki vztrajajo pri žanrski uvrstitvi med znanstveno fantastiko. Pohištvena pravila.
Peter Nicholls piše: » … znanstvena fantastika in fantazija, če sploh sta žanra, sta nepopolna žanra … plodovi so morda znanstveno-fantastični, toda korenine so fantazijske in listi, ti so najverjetneje nekaj tretjega.« Če je Nicholls česa kriv, je kriv tega, da ni dovolj pogumen: prav tako so nepopolni vesterni pa detektivke pa romantike pa historični romani in prav tako vse ostalo. Kar imamo. Vse, kar zares imamo, ko se znebimo balasta, so zgodbe. Samo zgodbe.
‘Pohištvena pravila’ je prevod poglavja ‘The Furniture Rules’ iz knjige Dreamsongs. Volume II pisatelja, scenarista in televizijskega producenta Georga Raymonda Richarda Martina.
Z vsem spoštovanjem, Elza Budau.
[i] Vse letnice v oklepajih za umetniškimi deli so prevajalkini vrinjki. Pri delih, za katere je leto nastanka vprašljivo, je navedena najzgodnejše predvideno leto nastanka.