JAZ, PREDSEDNIK 2. B-RAZREDA

Svet se je verjetno vedno obnašal malo čudno. Se mi zdi, da se zdaj še bolj, da je še več idiotov po svetu, da imamo enostavno preveč informacij in preveč idej na voljo. Mogoče ne bi bilo slabo živeti v času, ko te je prala ena cerkev in en vladni časopis. Tako naj bi bral pa leve, desne in srednje in župane in predsednike. Saj vem, da se ponavljam. Ampak v moji glavi tudi ni nič novega in zunaj tudi ni nič novega. In na splošno ni nič novega. Se mi tudi ne ljubi iskati česa novega, ne za razmišljanje ne za pisanje.

Res imam poln kurac volitev, tako daleč smo, toliko jih je, da mi je vseeno, kdo bo predsednik države. Saj kakšne hude razlike ni. Politika je bolj kot ne ista, zunanja pa sploh, kaj pa bomo? Jebali mater Amerikancem, tako kot jim je Tito? Ne bomo. Pa tudi kakšen fen Tita nisem. In bomo devalvirali svojo valuto? Saj niti ni naša. A bomo pisali protestne note? Mislim, da smo že pri Hrvatih videli, kako uspešni smo z raznoraznimi pismi, približno tako kot jaz z ljubezenskimi.

Pri domači politiki ni kaj boljše. In te komemoracije mi grejo na živce. Pa vse mi gre na živce. Pa prazniki sploh. Pa tazeleni. Pa saj imajo kar prav. Samo vsi pretiravajo, vsi furajo svojo agendo. Enkrat bomo pocrkali zaradi splavov, drugič pedrov, tretjič orkanov, četrtič virusov, petič nas bo nesla tehnologija in 5G, ki so ga namontirali v ulično razsvetljavo. Če ne bo to, me bo pobral pa kakšen rak. Najpogosteje moške zjebe na prostati baje, ker sem še recimo temu, vsaj za raka, za družbo niti ne, mlad, zanj po vsej verjetnosti niti ne vem. Pa me ima, da bi se prešlatal, pa kaj pa vem, no. Ne vem, ali sem pripravljen iti tako daleč. Kaj pa, če je res kaj? Potem pa samo še več vprašanj in samo še manj odgovorov. Če ne bo to, bom imel pa kakšnega na jajcih. Ali pa v grlu, ker sem bolj slabo prenehal s kajenjem. Tri pire pa lahko spušim celo škatlo.

Včasih se je treba sprostiti, si govorim. Še najraje po ogledu kakšnih soočenj ali pa kakšne seje. Ali pa po branju novic. Ali pa po šihtu. Sicer je pa plus starosti to, da se mi niti tega ne ljubi več. Niti pit. Kar grozna izjava za Štajerca. Še mene stisne. Cela identiteta se zamaje, ves humor pade. Nič ni več trdno. Še huje je, da cenim naslednji dan, da se rad po prvi jutranji okorelosti in občutku, a je treba tega, a se res splača živeti, počutim vsaj kolikor toliko v redu. Brez konstantnega glavobola na primer, če grem čez dan samo s kakšnim špikanjem v glavi ali pa pod srcem, zna biti prav prijetno. Če spučem še školjko in pomijem posodo, sem pa sploh srečen. In ko berem cajtnge, se mi zdi, da je edina razlika med mračnimi desnimi silami in retrogardnimi levimi silami v komunikaciji. Ko te v rit pofukajo prvi še podmažejo ne, drugi te pa vsaj lepo pogledajo zraven. Pa potem niti ne veš, da so te nategnili, težko določiš, a so te dobro.

Nategnjen si pač v vsakem primeru. Včasih se je treba samo spomniti, kako je bila videti študentska politika, kdo je hotel biti predsednik 2. b-razreda, potem ti je kar jasno. Saj je vedno isto, ker smo mi isti. Da je politika kurba, ne drži, da so vsi politiki isti, to sploh ne drži. Mi smo vsi isti. Ne vem, ali nisem bil še sam predsednik razreda. Eeee, isti sem, zato pa tudi ne bom iskal rešitve, ne zase in še manj za svet. Ko ga jebe in ko jebe mene. Si pa včasih rad domišljam, da sem drugačen, ker sem razgledan. Pa kaj pa vem, niti nisem. Zabavajo me razni topšopi in glupi filmi. Občasno rad pogledam kakšen dokumentarec, vedno težje preberem knjigo. Nimam več fokusa. Pa ne vidim smisla. Res ne. Ker vem, da bom vse pozabil za kakšen teden, dva. Ker vem, da bom zraven bentil, da to je pa kar nekaj. Ali pa si bom brisal solze, ker bom v vsem skupaj našel svojo tragedijo obstoja. Malo jo bom še polil s kavo. Mogoče s čajem, če bo ravno obdobje čaja, po obdobju prenažiranja s kavo. Jaz raje sam kaj napišem in pametujem, da nihče nič ne bere. Mene pa še najmanj.

In se mi ne ljubi spoznavat filozofije vzhoda in zahoda in muslimanov in pravoslavcev in še tole našo rimokatoliško, še pri tej se koljejo med sabo, ali je boljša ona pred koncilijem ali tista po. Ali lahko torej špilam kitaro pred oltarjem ali samo za njim. In so sveti inštrumenti in niso. In so sveti ljudje in niso. In so pravi politiki in niso. In so vsi mladi in ni nihče. In nič ni več res. Kar smo brali na faksu o postmodernizmu, zdaj res živimo. Saj še zobni pasti ne verjamem več. Ne verjamem, da ubije vse mikrobe, pa me nategujejo tako, da rečejo, saj vseh pa res ne, ampak 99,9 % jih pa. Ne verjamem. In če gre kaj narobe, bo kriva pa ščetka, ker ni bila njihova. Če bo njihova, sem jo pa narobe držal. Skomplicirano je vse skupaj. Proklete ščetke pa paste pa res mi grejo na kurac, no. Pa kako si izbrati kakšno. Pa a zdaj fluor je nevaren ali ni. Kako je s tem? Pač, potem raje ne berem. In če ne vem, je vse fajn. Pač lepa embalaža pa poceni, to bo to. In se tudi raje ne pogovarjam, ker bom vedno šovinist, rasist ali pa najmanj tisti, ki ne razume. Ki je brezčuten. Tisti, ki res nima pojma, katera zobna pasta je v redu pa kaj vse za eno sranje je v pašteti.

Včasih me začudi, kako si vsi zapomnijo, kaj sem kdaj povedal. Pa v resnici pozabim, v resnici se mi še večkrat zdi kar glupo, kar sem povedal. Redko, da sem istega mnenja dva dni zapored. Včasih razmišljam s kurcem, včasih z glavo, včasih s kurčjo glavo, včasih sem v obdobju zanosa, včasih bi si najraje kupil vložke in rekel, da me nihče ne razume, se nažrl čokolade in odšel spat. Pa ne da so ženske takšne, tako si jih samo predstavljam, ker jih potem lažje razumem, ker sem jim, če so take, vsaj malo podoben. Potem jim nisem tako tuj in tudi one ne meni in potem se lahko pogovarjam. Saj vse ljudi tako poenostavim, potem jih lahko razumem, vem, da ni res, vem, da je vse skupaj precej bolj zakomplicirano, da je na ljudeh veliko več. Se mi pa ne ljubi s tem ukvarjat. Se mi pa ne ljubi vedno razumet. In tudi ne maram tega sveta, v katerem se mora o vsem govoriti, ker da smo premalo osveščeni. O navadah ljudi, o boleznih, o naravi, o živalih …

Sicer pa, če resno razmislim, tudi moškim kakšna varianta vložkov ne bi škodila, limaste jajce in neotresljivi ud so večni problem, a se nihče s tem ne ukvarja. Potem se pa čudijo nad nadpovprečno samomorilnostjo moškega spola in njihovo bolestno željo po funkcijah. V resnici je precej težko odmisliti limaste jajce.

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.