Veliko je anketk tam zunaj, ki diskutirajo o najboljših risankah na Cartoon Networku. Nekatere je splavila televizijska hiša sama, ker jo je zanimalo, kaj se prodaja, druge so na odprto morje interneta spustili feni, ker jih je zanimalo, ali je njihov okus najbolj povprečen. O šampionu teh anket skorajda ni za razpravljat. Gre za ikonični Dexter’s Laboratory (1996–1998 in 2001–2003), ki se konsistentno uvršča na vrh smetane in je Genndyja Tartakovskyja zapisal med legende animatorske srenje. Nato pa takoj za Dexterjem naletimo na težavo.
Odprite IG profil Cartoon Networka in pomislili boste, da se na drugo mesto morda uvršča šov Ed, Edd n Eddy (1999–2009). Pokukajte na njihovo facebook stran in dobili boste občutek, da bo tam serija The Powerpuff Girls (1998–2005). Če ste ekstra trčeni in še niste zbrisali računa, vrzite oko na X in se sprehodite čez objave in posumili boste, da Dexterju na lestvici sledi Courage the Cowardly Dog (1999–2002).
In še bi lahko naštevali carje zlate dobe Cartoon Networka, ko je naš najljubši teve program namamil talentirane animatorke in animatorje z akcijami tipa What-a-cartoon (1995–1997); od Cow and Chicken (1997–1999) in I am Weasel (1997–2000) do 2 Stupid Dogs (1993–1995) in Samurai Jack (2001–2004 in 2011). Lahko bi naštevali, a če bi s pogledom leteli čez like na socialnih omrežjih, s katerimi se kiti CN, bi se motili.
Na drugo mesto se po mnenju gledalcev uvršča naš drago mačo, mačo, zgrabi za krtačo, Johnny Bravo (1997–2004). Vprašanje se torej glasi: Ali se je Cartoon Network zarotil zoper Johnnyja in se ga odločil nalašč pomesti pod preprogo in se kljub njegovi popularnosti pretvarjati, da ne obstaja? Kratek odgovor je: Da. Dolgi odgovor je: Da, ampak iz še bolj žlehtnobnih vzgibov, kot si morda mislite!
Ne gre namreč za to, da bi imel CN težave z Johnnyjem, gre za to, da ima z njim težave kar celoten koncept mavričnega kapitalizma.
Ko je Van Partible leta 1993 brusil svoj lik Elvisovega imitatorja, si verjetno ni mogel predstavljati, da bo po seriji nepredvidljivih zapletov in genialnih rešitev s predstavitvijo svojega zaključnega animiranega dela na Univerzi Loyola Marymount, navdušil verigo vse bolj vplivnih ljudi, ki ga bo popeljala naravnost do najbolj prepoznanega studia risank za televizije svojega časa: Hanna-Barbera Productions. Tam je finiširani lik Johnnyja Brava, mešanico med Elvisom Presleyem, Jamesom Deanom in Michaelom Jacksonom, navdušil zaposlene iskalce novih talentov (konkretno je koncept Johnnyja Brava navdušil iskalke!), da so ga predlagali za 3 epizode (od skupno 48) projekta What-a-cartoon in hitreje, kot lahko rečete keks, se je Johnny Bravo vrtel na Cartoon Networku.
Velikega šefa Josepha Barbero je posebej navdušila Partiblova nagnjenost k uporabi old-school animacijskih pristopov iz sedemdesetih – posebej tistih, ki so krasile klasike tipa Scooby Doo (1969, s prekinitvami do danes), logično, in prižgal je zeleno luč za prvo sezono, ki so jo dokončali in lansirali 1997.
Prava zgodba o uspehu, bi človek rekel. Kaj bi lahko šlo narobe?
Izkaže se, da pravzaprav vse. Lahko bi rekli, da je bil Johnny enostavno predober. Pred svojim časom. Pred našim časom, celo! Lahko pa bi rekli, da je Johnny enostavno ujel najslabše iz dveh svetov. Kaj mislimo s tem?
Vidite, radi rečemo, da smo v delovnem procesu dandanes bodisi kapitalisti, ki ponujajo sredstva bodisi delavci, ki ponujajo delo. V prostem času pa, radi rečemo, smo potrošniki. Konsumerji. Ampak, Aha!, v resnici je celoten sistem tisti, ki troši. Konsumira. Žre. Žre tiste, ki ga vsak dan znova ohranjajo pri življenju, dokler ne omagajo in ne morejo več igrati monopolija življenja. Mavrični kapitalizem pravi takole: »Okej, je težko na svetu biti čefur? Nič hudega, jaz se bom pobrigal za vas! Jaz bom izdeloval trenirke za vas, da vas ne bo zeblo! Ne boste zapostavljeni, dokler jaz živim, a je prav? Kaj se to dogaja? Pravite, da vas ljudje zmerjajo, ker ste piflarji? Nič hudega, jaz se bom pobrigal za vas! Jaz bom izdeloval lutke iz Witcherja (2019–)in Diabla (1997–)in vas napravil za polnopravne člane družbe in ne boste zapostavljeni, dokler jaz živim, a je prav? Kaj pravite? Da ste gej? Say no more.«
Ampak mavrični kapitalizem žre. Zadovolji potrebe posameznikov po vsaj kančku pozornosti, a pusti družbene strukture zatiranja pri miru, saj bi sicer umrla potreba po kančku pozornosti. Naša Elza je rekla, da Johnny Bravo ni šel dovolj daleč pri svojem smešenju glavnega lika, ki je tako zaciklan v patriarhatu, da samega sebe ne more pozicionirati v dvom in zato nasprotno smeši le njegove individualne napake. Njegov neuspeh dobiti zmenek je rezultat napačnih enolajnerjev pecanja in ne tega, da je z vidika žensk, ki jih osvaja, preprosto creep, ki nadaljuje strukturne procese tlačenja na dno.
Elza je stroga. CN si očitno misli prav nasprotno. CN je veliki akter v bitki korporacij za svoj kos pogače in si ne more privoščiti, da bi postavil patriarhat na kocko in ker prepoznava, da ga Johnny Bravo na meta-ravni vendarle malo podjebava, se raje pretvarja, da šov nikoli ni obstajal.
Žalostna usoda vrhunskega izdelka. Mi bomo govorili o njem, ker ga ne gre pozabiti. Predober za svoj čas? Absolutno. Ujel najslabše iz dveh svetov? Prav tako. Ne počivaj v miru, Johnny, nikoli ne počivaj!