ŠE EN MINI BIKINI: RDEČA KAPICA

Preden se vržemo v obujanje otroških let, ko smo dihali z našimi najljubšimi junakinjami in junaki iz risank; in v obujanje najstniških let, ko smo malo globlje dihali z našimi najljubšimi junakinjami in junaki iz risank pa se za nekaj minut pomudimo v predtelevizijski dobi.

Zgodovina beleži cel kup primerov seksualizacij ženskih likov. Predstavljamo si lahko Homerja, kako neke noči prekomerno okajen ob spremljavi lire popeva o Odisejevem pristanku na otoku čarovnice Kirke in se neprijetno dolgo zadržuje pri opisu načinov, kako ji je uspelo zadržati posadko na otoku celo leto (ja, vem, da jih je spremenila v prasce, pa kaj, to nujno ne spremeni insinuacij), ali kako so sirene v školjčnih bikinijih mahale mornarjem, da bi jih speljale na … kriva pota.

Predstavljamo si lahko Mateja ali Marka, ki med pisanjem svojih evangelijev incelsko onanirata na Salomin ples pred svojim očimom Herodom Antipasom, od kogar bo kasneje zahtevala glavo Janeza Krstnika: »In potem se je tako divje vrtela, da ji je tančico kar samo odvrglo na tla, ne da bi se trudila! Saj veste, kakšne so te babnice, nikoli ne spoštujejo pravih, stoičnih, poštenih, dobrih fantov, vedno samo koketirajo s tistim, ki je trenutno najbolj popularen, mje!«

Predstavljamo si lahko Shakespearja, kako daje napotke za igranje poganskih ritualov, ljubezenskih štirikotnikov in vseh možnih namigov na furryporn v Snu kresne noči. Ali nasploh, kako njegovi izključno moški igralci prejemajo napotke o tem, naj ženske like igrajo bolj nežno, od … nekega drugega moškega. Le kaj bi lahko šlo narobe?

Vse to si lahko predstavljamo, ampak dajmo se raje zadržat ob zgodbi, ki govori izključno samo o seksu in vseh njegovih nevarnostih: Ob Rdeči kapici. O, ja, tako je, pripravite se, da vam uničimo otroštvo.

Poglejmo zgodbo Rdeče kapice pobliže, da ne bomo govorili na pamet. Začnimo z verzijo bratov Grimm, ki nam je verjetno vsem najbolje poznana. Nekega dne mama pošlje Rdečo kapico na pot k njeni babici, ki boleha v postelji: »Pridi, Rdeča kapica, in nesi babici kos potice in steklenico vina. […] Odpravi se na pot, še preden bo postalo vroče, lepo spodobno hodi in ne oddaljuj se od poti, […] Ko prideš k njej, lepo pozdravi ‘dobro jutro’ in ne razgleduj se po vseh kotih.«[1]

»In ko je Rdeča kapica prišla v gozd, je srečala volka. Ni vedela, kakšna hudobna žival je in zato se ga ni nič ustrašila.«

Rdeča kapica mu pove, da je na poti k babici in kje točno babica živi in volk je nad informacijami zelo zadovoljen: »Takale mlada, mehka stvarca, to ti je tolst zalogaj, še bolj bi mi dišala kot starka, vendar moraš zvito začeti, če hočeš obe ujeti.«

Volk Rdečo kapico prepriča, naj za babico nabere še šopek rož, medtem pa sam smukne naprej v gozd, do hiše Kapičine babice. Potrka na vrata in ko mu bolna babica dovoli, da stopi notri, jo v trenutku poje in se obleče v njena oblačila. Kmalu za njim do hiše pride tudi Rdeča kapica: »Oj, ti moj ljubi bog, kako mi je danes tesno pri srcu, drugače pa sem bila vedno tako rada pri babici.«

»O, babica, kako velika ušesa imaš, kako velike oči imaš, kako velike roke imaš, kako grozno veliko šobo imaš.« In volk je požrl tudi Rdečo kapico.

Na srečo pa je mimo babičine hiše kmalu po tistem prišel lovec, ki ga je zmotilo glasno volkovo smrčanje. Odločil se je, da volka ne bo ustrelil, marveč mu razparal trebuh. Iz njega sta prilezli tako Rdeča kapica kot njena babica. Volku so namesto njiju v trebuh zašili kamne, ki so bili tako težki, da volk ni mogel pobegniti, ampak je padel mrtev na mestu. Vsi so bili veseli in Rdeča kapica si je oddahnila od napornega pripetljaja: »Svoj živi dan se ne bom več oddaljila s poti in tekala po gozdu, če mi bo mama to prepovedala.« In vsi so živeli srečno, saj veste, kako to gre.

V nekaterih izdajah Grimmovih Pravljic se zgodba Rdeče kapice zaključi z novim volkom, ki ga babica in Kapica pravi čas spregledata in sami pretentata, da se utopi v čebru vode.

Štos vsega skupaj je, seveda, da sta bila Jakob in Vilhelm Grimm skrajno zaplankana dečka, ki nista želela slišati niti besede o razkritih gležnjih ali sličnih nespodobnostih. Omenjeni dve inačici zgodbe, ki sta ju zapisala v svojo zbirko Pravljic, sta jima bili zaupani s strani Jeanette in Marie Hassenpflug (kako sta brata Grimm preživela pogovor z dvema ženskama do današnjega dne ni jasno). Prvi, bolj »krvavi« del zgodbe je tako zelo podoben verziji, ki jo je 115 let pred njima zapisal Charles Perrault, da jo lahko štejemo za neposredni vir. Poglejmo še malo, kaj ima o svoji Rdeči kapici povedati Perrault.

»Iz te zgodbe se naučimo, da otroci, posebej mlada dekleta, lepa, koketirajoča in fino rejena, postopajo narobe, če se pogovarjajo s tujci. In nič nezaslišanega ni, če je potemtakem Volku dano pojesti svojo večerjo. Pravim Volku, zakajti niso vsi volkovi iste vrste; obstaja en tip volka z navidez sprejemljivimi dovzetnostmi – ne dviguje glasu, ni sovražen, ni srdit, temveč udomačen, ustrežljiv in nežen; zasleduje mlade dame na ulicah in se celo splazi v njihove domove. Ha! Komu od nas ni jasno, da so ti razneženi volkovi od vseh podobnih zveri najbolj nevarni!?«

Perrault vsaj pove po resnici, kaj odrasli želijo, ko pravijo, naj se otroci ne pogovarjamo s tujci. Želijo device. Meščanski razred se je suvereno postavljal na noge in ena od identitetnih potez, ki jih je zavzel, je bilo stoično in vzdržno spolno življenje (za razliko od razuzdanosti, ki je vladala na plemiških dvorih – utrdbah dekadence). Eno francosko revolucijo in stoletje po Perraultu in brata Grimm sta se že tako zelo poistovetila z vsesplošno pridnostjo buržoazije, da jima na spolnost v Rdeči kapici ni bilo treba niti namigniti.

Najverjetneje jima je ušlo tudi to, da je Perrault kot prvi zbiratelj ljudskih pravljic glavni lik svoje verzije oblekel v rdečo ogrinjalo, da bi s tem Kapico zaznamoval z menstruacijo.[2] Želja po nadzoru nad žensko spolnostjo bo ostala prisotna v meščanskem razredu do današnjega dne.

Prav tako kot so strukturni nastavki kontrole nad ženskim telesom (največkrat kot ene izmed manifestacij strahu pred tujci) postavljeni dolgo pred konsolidacijo meščanstva, bo tudi potreba po seksualizaciji ženskega telesa vztrajala še dolgo po tem, ko bomo like v risankah razbremenili teže objektov poželenja. Pot bo še presneto trnova, ampak nekje je treba začeti.

[1] Uporabljeni citati so prevodno delo Polonce Kovač.

[2] Mimogrede, kot tako radi poudarjamo: Vsaka pravljica je med drugim pripoved o odraščanju. To, da volk poje Rdečo kapico in kasneje njen preporod iz njegovega trebuha je večkrat interpretirano kot prehod Kapice od otroka do ženske.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.