Začnimo naš zadnji segment z anekdoto. Pred natančno desetimi leti, na drugem ever NMN, smo Jezdeci prispevali svoje prvo predavanje, s katerim smo poskusili poglobiti komični poskus literarne teorije Pattona Oswalta o zombijih, raketah in puščobah. Predavanje je bilo izvedeno vrhunsko in je služilo kot dokaz genialnosti naših treh govorcev, vendar pa bi bilo na tem mestu nehigiensko poudarjati, kako zelo je občinstvo vzdihovalo od občudovanja, zato bomo raje povedali nekaj drugega.
Konvencije se je poleg dobrih 150 drugih oseb (letos že drugo leto zapored preštevamo polnih 3.000, mater, smo daleč prišli!, ekipa NMN bi se nam lahko počasi že zahvalila s postavitvijo kipa sredi Gospodarskega razstavišča, glede na to koliko ljudi mimobežno obišče konvencijo samo zato, da bi poslušali naše bistroume) udeležila tudi naša draga kolegica, ki je za eno od vodilnih novinarskih hiš Slovenije spisala prispevek o festivalu. Izbrala je posrečen naslov Združene države piflarjev Slovenije. In odzivi na članek so bili pospremljeni z ravnijo topline, ki si jo lahko le predstavljate v situaciji, ko priznani medij nameni trenutek za marginalizirano kulturo. To se pravi: Ljudje so članek skurcali do obnemoglosti.
Ne bomo zdaj o tem, da se to ne bi zgodilo, če bi članek spisali mi in naš intelekt, to bi bilo res neokusno, se bomo pa samo toliko ustavili, da povzamemo glavni razlog za gnev bralstva: Uporabo besede ‘piflarji.’ Debata se je razvila, kako je piflar prevod za nerd, NMN pa obiskujemo praviloma geeki in da bi se etablirana novinarska smetana res lahko že enkrat podučila o razlikah. O tem, da je piflar žaljivka, ki marsikomu obudi spomin na šolska leta, ko je bil zasmehovan zaradi svoje čudnosti in o tem, da nikoli ne bo pravi čas, ko bo naša družba ta izraz lahko apropriirala, saj kontinuirano ustvarjamo pogoje za žaljenje tistih, ki izberejo življenjsko pot knjige namesto poti seksa. Piflarji so bili tisti ljudje, ki ste jih tlačili v šoli, so rekli v komentarjih, zdaj ko ste odrasli pa pokažite vsaj toliko zrelosti, da nas pustite pri miru!
Nato pa je naenkrat deset let pozneje in, šok šokov, vsem lagano maha med nogami. In to ne samo nam, pri Jezdecih, ki se nas takšni izrazi strahu, kot je psovanje, sploh ne dotaknejo, ker smo čustveno odporni ljudje in nasploh zelo fejst, ampak ne bi na tej točki o tem, bi bilo malo izven okvirov današnjega poduka in vzelo bi preveč časa, ne, tudi naši bivši sotrpini so postali indiferentni do tega izraza. Kaj se je zgodilo? Je to normalna posledica odraščanja, ali pa je na delu kaj drugega?
No, ni težko odgovoriti na to vprašanje, do zdaj nas pa ja že dodobra poznate, vsako stvar moramo zakomplicirati in nič ne more biti le preprosto tako, kot je videti. Tako pač je. Naše glave so enostavno prevelike in v njih je pač ogromno informacij in ta neizmerna pamet mora biti podeljena z okolico, ker smo hkrati tudi zelo velikodušna bitja, vendar pa se vrnimo raje na temo, saj bi bilo nadaljnje hvalisanje že pretirano.
Vsi en dan odrastemo. No, mogoče ne, ampak vsi en dan postanemo starejši, to pa ja, in eni izmed nas postanejo velike živine s še več vpliva na kulturo in na lajfstajl in na masovne medije in na trgovine z igračami. In te velike živine na odrasla leta začnejo krojiti okolico po svojih merilih. Iz otroštva na primer ohranijo navado branja stripov, ampak kot potrošniki ali založniki zahtevajo vse bolj odrasle teme v svojih stripih. Kar je bil včasih za njih Garfield, postane z leti Deadpool. Kar je bil nekoč Asterix, to je danes Broj Jedan.
Pokemon karte morda res nažigajo otroci, ampak veste kdo jih tudi nažiga? Tisti med nami, ki so Pokemon karte nažigali pred leti kot otroci pa danes po sili razmer pač niso več otroci. Del kulture, ki je bila ustvarjena za nas, ko smo bili še zelenci, smo ponesli s sabo v novo dobo. Od nekaterih stvari iz otroštva se človek enostavno ne more ločiti. Razen mi pri Jezdecih, ki smo s svojim otroštvom razčistili kot necmeravi ljudje, ki jih nostalgija ne more premaknit s svojim pomehkuženim sentimentom, ampak to je zgodba za nek drug zapis, na tem mestu bi bilo odveč pisati o tem.
In kaj imajo s tem Na meji nevidnega in Združene države (na novo ponosnih) piflarjev Slovenije? Preprosto rečeno smo zgolj odraz globalnega premika k novi paradigmi. Smart is the new sexy. Leta in leta vse večjega vpisa na visokošolske programe, vse več zunanjih potrditev akademskih uspehov, vse več načinov, kako poglobljeno posameznikovo znanje lahko pride do izraza in koristi v družbi, vse to je prepričalo mlade generacije, da je pamet nezanemarljiva kakovost človeka in da je dobro, če jo negujemo. Nič več smešenja piflarjev, od zdaj naprej jim le še čast in slava!
In eden od najboljših pokazateljev, kako se to preslikava na vse mlajšo populacijo, so rezultati anket, ki merijo priljubljenost likov franšize Scooby Doo (1969–), kjer se je Velma Dinkley prebila na tretje mesto in pustila Daphne Blake daleč za seboj. Kar je bila nekoč v oversize oranžni pulover zadekana piflarka, ki je pokvarila zabavo z nenehnim opozarjanjem, naj se klapa malo zresni, je zdaj postala manifestacija fantazije o seksi knjižničarki z oversize zizikami in undersize krilom. »My glasses, my glasses, I can’t see without my glasses,« je postalo skoraj vabilo na parjenje sprijenim fantom, ki jim je #gamergate scvrl zadnje delujoče nevrone.
Ljudje, ki so odraščali z neprekinjenim programom risank na televiziji so zdaj CEO-jčki in uredniki in projektni vodje in načrtovalci znamk in idejni guruji in vse tiste podmukle parole o tem, kako je dober občutek, če se učimo, ki so jih boomerji na vsake kvarte položili v usta animiranih likov, se zdaj vračajo v osrednje figure naše kulture v popolnoma drugače dozorelih oblikah. Ženska poželenja ni več klasična damica v nevarnosti, kakor jo je upodabljala Daphne; prehitela jo je emancipirana brihta, kakor jo upodablja Velma. Priljubljenost slednje je narasla celo do mere, da ji je leta 2023 HBO Max sproduciral lastno spin-off serijo, ki trenutno šteje že 20 epizod.
Pravijo sicer, da ta serija ni tako dobra, kot bi lahko bila. Verjamemo, to se pač zgodi, če v produkcijsko ekipo ne povabite nikogar iz Jezdecev. V naših vrstah je namreč ogromno ustvarjalnih glav, ki bi lahko zasnovali briljantne scenarije in edinstvene zgodbe, ampak o tem lahko razglabljamo kdaj drugič, saj smo uvidevni in Velmi ne želimo krasti še več prostora.