Pet let bo ta mesec, odkar so pri Adult Swim sproducirali peto sezono Samurai Jacka (2001–2017), jaz pa se še kar ne morem načuditi, kako nepričakovano popolna se mi je zdela. Že takrat so bili primeri obujanja uspešnih franšiz v filmski umetnosti redko presenečenje in Samurai Jack bi kaj zlahka sklenil svojo pripoved z zgolj še enim nizom pripetljajev in motivov nekje na pol poti med futurizmom in srednjeveško Japonsko.
Toda ne, Genndy Tartakovsky, se je za zadnjo sezono, nastalo 13 let po predhodnici, odločil stvar zapečatiti enkrat za vselej. Kot da se je v resnici zbal, da bo nekdo njegovo intelektualno lastnino nekoč pomolzel namesto njega na povsem napačen način, rekoč sam sebi: »Klinac, če že misli biti za en drek, bom vsaj svoj projekt sam zaključil.« (Looking at you G.R.R. Martin)
S peto sezono mi je šele postalo jasno, kaj sploh gledam. Ustvarjalci so se odločili za zaključek projekta na iznajdljiv način. Glavnemu junaku so odvzeli vso motivacijo. V zasnovi serije je bil Jack junak, ki ga je po svetu gnala želja po tem, da najde vrata, ki ga bodo skozi prostor-čas ponesla v preteklost, od katere ga je odrezala prvinska zloba, ki je zavladala svetu. In zdaj, toliko let iskanja vrat v prostor-čas, je tej isti prvinski zlobi uspelo zapreti vsa obstoječa vrata in pot nazaj ni več mogoča.
Ste ujeli? Mene je spreletelo po dolgih trinajstih letih. Samurai Jack je postal perfektna pravljica. Tako zelo perfektna, da bom lobirala, naj jo učijo v šoli. Ko pravim pravljica, imam v mislih zgodbe, naravnane prav nasprotno od postapokaliptike, ki jo zna naš dr. Drisky zelo nazorno predstaviti kot ultimativni izbruh konservativizma. Pravljice namreč ne strašijo pred znanostjo in tehnologijo, ki sta podivjali in človeštvo pripeljali do točke, ko bukolična sreča ni več mogoča. Pravljice so v svoji esenci (meta)zgodbe o odraščanju; o tem, da je odrasli svet izpraznjen magičnosti, predvsem zato, ker zares ne potrebuje magičnosti, da je čaroben. Pravljice so zgodbe, kjer se glavni liki odpovejo idealiziranim predstavam in najdejo lepoto sveta v nihilističnih razsežnostih svobode.
Samurai Jack je bil pravljica od začetka, le vedela nisem tega. Želel je v preteklost. Želel je spet postati otrok, nikoli odrasti. Ko mu je Aku zaprl poslednjo priložnost za skok nazaj v času, je postal tavajoči zombi brez življenjskega cilja ali kompasa. In potem se je zoperstavil zlobi, se odločil poseči vanjo in jo (manifestirano skozi Ashi) izboljšal. Z upanja polno malho na hrbtu.
Tudi Ashiin konec je harmoničen v svoji sporočilnosti. Njena smrt je posledica Akujeve smrti. S tem ko Jack opravi z zlobo kot vzrokom vsega slabega na svetu, izgine tudi ideal srečnega, neskončne prihodnosti z ljubeznijo njegovega življenja. Na svetu ni beline brez črnine, ni janga brez jina. Je pa večno vračanje (pikapolonice). In tudi v tem je nekaj lepega.
Več takih pravljic, prosim, nisem še odrasla.