PONOVNO NA ROBU

  1. september 2089, 11:50

Gyyu je že pošteno krulilo v želodcu. Njegov bioritem je bil že več kot teden dni snet z ustaljenih tirnic. Malo lačen, malo žejen, malo potreben, malo zaspan. Zavedal se je, da poštenega posla ni opravil od lanskega decembra, ko je prvič pomislil na penzijo. Čeravno je takrat v žep pospravil dovolj točk za dostojno preživljanje druge polovice življenja (ali morda nekoliko manj; uparjevanje, ki ga je prakticiral bolj pogosto, odkar ni več vedel, kam z vse večjo količino prostega časa, verjetno ni podaljševalo njegovega obstoja), ga je vse bolj živciral občutek, da bo po potegnjeni črti tudi on – kot vsi mi – le povrnjen v prah in nič drugega. Spomnil se je enega redkih predavanj na fakulteti, ki ga je obiskal, preden je sklenil, da to ni zanj: nekaj v zvezi z modernimi posamezniki, zaznamovanimi z nepojasnjenim pritiskom, da morajo na svetu pustiti svoj pečat. Pritisnil je na gumb svoje najljubše igračke in v pljuča potegnil z vonjem smodnika zmešan odmerek nikotina.

Prav ta sočasnost iztirjene biološkega tiktakanja zaradi priprav na današnji dan, metuljev v trebuhu, kot posledica strahu in pričakovanja (so to potem unheimlichetulji? Unheimlichulji? Naj mi nekdo potrdi, prosim) ter samopomilovanja zaradi zanemarljive kariere in spregledljivega premikanja skozi čas je botrovala, da se je bil tisto dopoldne pripravljen z okolico rokovati z nadpovprečno mero potrpežljivosti. Mladič, ki je stal pred njim in zaneseno razlagal, kar je bilo nedvomno (vsaj tako si je Gyy to sprva razlagal) njegova izbrana tematika pri pouku, je navsezadnje človeško bitje, kot on, s kakšno pravico bi mu odrekel teh 15 minut blebetanja med vožnjo z dvigalom skozi mesto? Morda je celo več kot on. Zavoljo let, ki ga še čakajo, bi mu statistiki pripisali večji potencialni količnik (in ta podatek je proti izteku 21. Stoletja pomenil veliko več, kot si lahko danes predstavljamo). Poleg tega mu ni ravno vestno sledil z mislimi, naj torej govori, očitno ni preveč moteč. Motilo ga je vse drugo, kot dijak – morda študent – pred njim. Kdaj je nazadnje jedel? Koliko tekočine je spil zjutraj? Mu je prišlo, ko je nazadnje drkal? Koliko ur je spal ponoči? Koliko ur ni spal ponoči?

»In tako so se odločili, da bodo na začetku našega stoletja revolucionalizirali marketing z infiltracijo v obveščevalne medije in oglasi so postali integralni del novičarske industrije.«

»Industrije?« je Gyy ponovil zadnjo besedo, ker ni želel ostati niti za trenutek v tišini.

»Tako je. Ne moremo sicer vedeti, ali so bili ljudje v prvih treh desetletjih dejansko še tako naivni, da so verjeli medijem arhaičnega porekla – časopisom, televiziji oziroma njihovim izpeljankam na svetovnem spletu – a dejstvo obstaja, da se je dobršen del terciarnega sektorja preusmeril v produkcijo neke vrste novic, ki pa so bile v resnici le še reklame za multinacionalne ali lokalne korporacije in so imele zgolj zanemarljiv informativni doprinos.«

Gyy se ni vdal: »Sliši se kot znanstvena fantastika. Kako je mogoče, da nekdo ne ugotovi, ali pred seboj gleda novico ali oglas za nek produkt?«

»Tega ne moremo vedeti zagotovo, obstaja več teorij. Nekateri trdijo, da so mediji začeli pritiskati na čustva posameznikov, drugi pravijo, da so se obešali na njihov resentiment, brez dvoma pa lahko vidimo smernice, da se je vzpostavil nov novičarski red, ki se ni več trudil ločiti med prav in narobe, temveč je raje gradil več vzporednih resnic. Posledice so resnično premaknile človeštvo do novih amplitudnih spoznanj. X medijska hiša je npr. objavila novico X, za katero so vedeli, da X konzumerji le še čakajo nanjo in jo bodo podprli kot resnično brez haska. Isto je počela medijska hiša Y. In Z. In tako dalje. In ni trajalo dolgo, dokler se niso vpletli prodajalci in v novice vpletli izdelkov, ki so podpirali komplementarni prav. In potem se je sčasoma razmerje med informacijo in oglasom prevesilo na drugo stran.«

»Čakaj, čakaj,« je prvič med pogovorom zares pomislil Gyy, »kako to misliš ‘narobe‘?«

»Prosim?«

»Kaj je to ‘narobe’? (kljub falirani fakulteti se je imel za človeka z bogatim besednim zakladom) Kaj pomeni ta beseda?«

»Ne vem.«

In nastopila je tista neznosna tišina, ki se ji je tako zelo želel ogniti.

»Skratka,« je nadaljeval mali, »industrija je doživela razmah tako poimenovani in fake news je nekaj let vladal trgu.«

Gyy je še nekoliko postal ob zadnji trditvi. Mali zgodovinar je bil prepričljiv, čeravno je pripovedoval o precej neverjetnih »dejstvih«. Budale. Niso vedeli, kaj je novica in kaj oglas, phh. Njegova postaja se je bližala, moral je zaključiti pogovor: »Hej, dobro so te tole naučili. Kaj si rekel, da študiraš?«

»Kako? Ah, ne, narobe sva se razumela, gospod, jaz nisem študent. Delam za hypstory.org in sem specializiran na področju kolektivnih tržnih prevar. Veseli me, da tudi vas to področje zanima. Če bi želeli izvedeti več, izpolnite ta formular in na vaš PC bomo poslali aktivacijsko kodo za vsa naša predavanja. Stane le 34,99 €$ plus DDV.«

Še nekoliko več tišine.

Oba sta imela široko odprte oči. Vsak iz svojega razloga.

Gyyu je uspelo ravno dovolj stisniti zobe, da ga mali ni slišal, kaj je izustil: »Idi u kurac.«

»Kako prosim?«

»Idi … v bistvu, iti moram. Tukaj. Na tej postaji. Adijo.«

Za seboj je slišal le še moten obris povedi, ko je stopil s ploščadi na centralni trg. Malega je utišala množica ljudi, ki so govorili v slušalke, vrvež prevoznih sredstev in piskajoča prometna signalizacija, ki so jo prekinjali neumorni oglasi z vseh koncev in protestniški glasovi iz megafona. »Še malo, Gyy, zdrži zdaj. Skoncentriraj se. Še malo.« Še malo in splačala se bo vsa deprivacija hrane, pijače, izlivov in spanca. Potipal je prsni žep svojega suknjiča. Pištola je bila še tam. Še malo. Od kod, za vraga, vsi ti pofukani baloni?! Z roko jih je preganjal na levo in desno med pospešeno hojo proti vhodu Enaindvajsete 146. Pogledal je na uro. 12:15. »Še malo. Skoncentriraj se.«

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.