PONOVNA VKLJUČITEV

»Prebivalci planeta Zemlja, ne bodite prestrašeni …

… prihajamo v miru – kako le ne bi? Saj smo družina. Tu smo že bili.

Prepoznali nas boste, ko se čez nekaj ur sestanemo. Sončnemu sistemu se bližamo skoraj tako hitro kot pričujoči radijski valovi. V točno tem trenutku vaše sonce že kraljuje razgledu z naše ladje. To je sonce, ki so si ga delili naši in vaši predniki pred desetimi milijoni let. Ljudje smo, kot ste vi; a vi ste pozabili svojo zgodovino, medtem ko se mi naše dodobra spominjamo. Kolonizirali smo Zemljo v času velikih plazilcev, ki so v času našega prihoda umirali in jim nismo mogli pomagati. Vaš planet je bil takrat tropski svet in prepričani smo bili, da bo primeren dom za naše ljudi. Motili smo se. Bili smo mojstri vesolja, a vedeli smo tako malo o podnebju, o evoluciji, o genetiki …

Milijone poletij – v tistih antičnih časih ni bilo zim – je naša kolonija uspevala. Čeprav je bila izolirana od matične civilizacije (v galaksiji, kjer potovanje od ene do druge zvezde traja leta), smo uspeli vzdrževati stike. Vsako stoletje so se trikrat, morda štirikrat, ladje ustavile pri vas in prinesle sporočila z vseh koncev vesolja.

A dva milijona let nazaj se je Zemlja začela spreminjati. Številne dobe je bila poletni paradiž, nato pa so temperature začele strahovito upadati in led se je začel širiti z obeh polov. In tako kot se je spreminjalo vreme, tako tudi so se spreminjali prebivalci. Zdaj nam je že jasno, da je šlo za povsem naraven pojav prilagajanja na konec dolgega poletja, a tisti, ki so bili primorani to spreminjanje doživljati na lastni koži, so verjeli, da jih je napadla divja, strahovita bolezen. Bolezen, ki ni ubijala, bolezen, ki ni povzročala fizične bolečine, a vseeno bolezen, ki je bila sposobna izmaličiti svojo žrtev.

Bili pa so tudi imuni srečneži. Bolezen se ni zmenila za njih in njihove otroke. In tako se je kolonija v roku nekaj tisočih let razdelila na dve ločeni skupini – skoraj dve ločeni živalski vrsti – sumljivi in zavistni ena do druge.

Razkorak je pripeljal do ljubosumja, nestrinjanj in, končno, do konflikta. Kolonija se je razdrobila, medtem ko se je podnebje še naprej slabšalo in tisti, ki so to lahko, so zapustili planet. Preostanek je ostal in barbariziral.

Lahko bi ohranili kontakt, a v vesolju stotin trilijonov zvezd je enostavno preveč dela. Šele pred nekaj leti smo izvedeli, da vas je peščica preživela do današnjih dni. Prejeli smo vaše prve radijske signale. Preučili smo vaše preproste jezike in spoznali, da ste preplezali zavidljivo pot iz nekdanjega primitivizma. Prišli smo vas pozdraviti – naše dolgo izgubljene sorodnike – in vam pomagati.

Mnogo smo se naučili, odkar smo zapustili Zemljo. Če želite, vam znamo vrniti dolgo poletje, ki je vladalo vašemu planetu, pred nastopom ledene dobe. Poleg tega poznamo preprosto zdravilo za prej omenjeno genetsko kugo, ki vas je prizadela v dobi izvirne kolonije.

Morda je za to že prepozno – a če ni, imamo dobro novico, prebivalci planeta Zemlja, ponujamo vam možnost, da se ponovno vključite v vesoljno družbo, ki ste ji nekoč pripadali. Brez sramu, brez zamer.

Če je kdo od vas še vedno belec – lahko vas pozdravimo.«

Naughtius Maximus

Ponovna vključitev’ je prevod kratke zgodbe ‘Reunion’ pisatelja Arthurja C. Clarka iz avtorjeve zbirke kratkih zgodb ‘The Wind from the Sun’.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.