Odkar sem si prvič ogledala Tarantinovih Podlih osem (2015) v kinu s svojimi sojezdeci, se rada vračam k temu filmu. Težko s prstom pokažem na en razlog, zakaj mi je tako pri srcu – verjetno je to tako pri vseh umetniških mojstrovinah in tako tudi mora biti – morda sem še najbolj pod metavtisom, da je nekdo uspel sestaviti 3-urni film, ki mine hitreje kot obisk pri zobarju; za razliko od obiska pri zobarju, ki je včasih tako dolg, kot bi gledala Lawrenca Arabskega (1962).
Podpišem vse Driskyjeve očitke luknjam v pripovedi, tudi po štirih letih so očitne, prav tako pa se strinjam, da kot očitne izpadejo po refleksiji in v žaru gledanja niti ne pomisliš na njih. Takšna režiserjeva spretnost je vredna svoje teže v zlatu. Zdaj pa k razlogu, zakaj pisati o filmu, o katerem se je že sukala beseda v naši reviji: Louis C. K. Huh? Watnow? Kaj ima ekshibicionistični stand-up komik veze s kavbojskim celovečercem? No, pravzaprav nič, razen tega, da smo tudi o Louisu v naši reviji že pisali enkrat ali dvakrat.
Nič, a vendar en prijem, ki me navduši z istim (na)valom topline. Dam primer tipične Louisove antišale:
Louis: »Najhujši del dneva, najhujši del katerega koli dneva, je takrat, ko moram obuti nogavice. Obuvanje nogavic je najhujši del vsakega dneva! In vedno bo. Tudi če imam res grozen dan v prihodnosti, ko mojo babico umori moja druga babica – če se bo to kdaj zgodilo, bo najhujši del tistega dne še vedno takrat, ko bom moral obuti nogavice. Zakaj? Okej, glejte, kaj moram storiti [se usede na stol]. Nekako moram z rokami seči preko iztegnjenih prstov na nogi – niti ne vem, kako mi to uspe, sedim tu in ne vem, kako mi to uspe, vse skupaj se mi zdi kot, da moram prepoloviti bowling kuglo. V trenutku ko začnem s postopkom, lahko čutim, kako potiskam ves špeh okoli trebuha naravnost v svoje vitalne organe in potem začnejo vsi življenjski procesi zamirati *peep, peep, uuurgh, uuurgh!* in potem se moram uleči na hrbet kot kakšen osemletnik in takole [meče navidezno nogavico čez glavo], začenjam izgubljati zavest *uuuuurgh!* … in dobro se zavedam, da so tudi življenja drugih ljudi težka, res se. Nekoč sem na televiziji gledal intervju z Michaelom J. Foxom. Trpi za Parkinsonovo boleznijo. V intervjuju je opisoval, kako si vsak dan umiva zobe. Rekel je, da mu vzame dve uri na dan in da mu predstavlja pravo trpljenje. Gledal sem ta intervju in si mislil: no, to pa je res težko! To je težko … pa tudi, ko moram obuti nogavice, je težko!«
Briljantno zgenerirana šala. Vprašanje, če bi delovala v drug(ačn)em kontekstu. Štos, zakaj deluje: ko v pripovedi očrtamo zasnovo in vsebino, hkrati vzpostavimo pričakovanja. Zaradi predzgodbe, zaradi družbenega okolja, zaradi avtorskega podpisa in množice drugih faktorjev. Vsi v dvorani in vsi pred Tubo si iz stavka v stavek predstavljamo, kam nas vodi antišala. V trenutku, ko Louis omeni Michaela, je konec. Vemo, kdo je Louis, kakšne so njegove šale; vemo, kdo je Michael, vemo, zakaj se je nesrečno zaključila njegova kariera javne osebnosti, vemo iz česa se ne smemo delati norca, vemo, da smo se na istem stand-up nastopu smejali iz isto groznih stvari … naše glave nam pravijo: »Louis bo sedaj rekel, da Parkinsonova bolezen ni hujša od obuvanja nogavic!« To je prva stvar, na katero vsi pomislimo – prav zaradi tega tisto hihitanje v ozadju, še preden prileti punchline. In potem? Potem kratka pavza, pregovorno zatišje pred nevihto, in potem … potem Louis reče, da Parkinsonova bolezen ni hujša od obuvanja nogavic.
Po vseh pravilih bi moral to biti antiklimaks, a vendar se napetost v dvorani in pred ekranom uspe sprostiti v glasen krohot. Ne vem, kaj je to. Zadovoljstvo, da smo uganili, kaj se bo zgodilo? Olajšanje, da nas ni presenetilo kaj bolj groznega, od tega, kar smo pričakovali? Ob neki drugi priložnosti Louis pove podobno antišalo in po (tipičnem) odzivu publike pomiri čustva z besedami: »Okej, uspelo nam je, prebili smo se čez vic!« – Nekakšna aludacija na karnevalsko resničnost sveta, kjer pač nekdo mora povedati nekaj groznega, da se svet ponovno zbalansira in zdaj nam je to uspelo in zdaj lahko gremo naprej z normalnim življenjem. Gre za to? Ne vem.
Vem pa, da gre za isti občutek, ko gledam zaključni del Podlih osem. Film ustvari stand-off situacijo, pravzaprav na podoben način, kot to Tarantinu uspe že v Steklih psih (1992). Ne gre za tradicionalno merjenje nasilnežev s pištolami: v krogu, en v drugega, drugi v tretjega itd. Zdaj se pa dajmo, iskali smo se čez celoten divji zahod, našli smo se, zdaj se pa dajmo. Ne, gre za skupinico ljudi, ki je končno razprla svoje karte. Skupinico ljudi, ki je do tega trenutka igrala ples senc, skrivala lastne adute in hkrati sumila, da prav to počnejo tudi vsi ostali. Pravi poker. Igra naše dobe. Igra laži in sumničanj.
Vsak od nas se poistoveti s svojim najljubšim likom. Film je uspešen v tem, da dodobra prikaže motivacijo karakterjev. Vsak od nas ima izbranca, vsak od nas ima motivacijo, docela pa nam je jasno tudi, katere adute naš lik drži v rokah. In ko pride do stand-offa, pravzaprav vemo tudi, katera kombinacija kart je močnejša od druge in kdo mora zmagati. In potem? Potem se zgodi točno to. Zmagata Jackson (Warren) in Goggins (Mannix). Vsi smo vedeli da bosta. In potem? Olajšanje.
No, z majhno izjemo, da potem, ko zmagata, tudi sama crkneta. Ampak tudi to je okej, konec koncev gre za igro naše dobe. Ko se igramo nasilje, je nasilje edini zmagovalec. Toliko smo se pa vendarle naučili od preteklosti.