OPOZORILO: Spodnji skupek alinej vsebuje prenekateri razvajalček. Kdor si ogleda filma ne bi rad kvaril s prevelikim vpogledom v vsebino, mu je svetovano branje kritike prek sledeče povezave.
* * *
– Dve desetletji po združitvi prvotne zasedbe in kmalu zatem njihovo pojavo v slovenskem glasbenem prostoru s prvencem On (2000), je širša javnost končno dobila že dolgo želeni dokumentarni film o življenju glasbene skupine Tabu z naslovom Zgodba za jutri (2019), ki smo ga tako zelo potrebovali. Oh, ne, ne, kaj govorim?, nihče ne potrebuje tega filma.
– Hudobijo na stran, bojim se, da bo usoda Zgodbe za jutri podobna Tabujevemu gledališkemu projektu: ne glede na kompetentnost izvedbe, se bo moral sprijazniti z neustrezno prepoznavnostjo in posledično tudi hitro pozabo. Bom iskreno položil svoje karte predse, da bomo vedeli, kdo piše: takšni filmi so naravnost narejeni zame. Prežeti so s feel-good vajbom, v srži so zgodba o uspehu vsem preprekam navkljub in zelo malo izgubijo ob ponovnem gledanju. V svojem srcu hranim poseben kotiček za njih. However there’s a but.
– Ker je film luč sveta ugledal v kinodvoranah, bo tudi presojan kot film, narejen za kinodvorane, kar pa ta film enostavno ni. Gledalci se ne drenjamo v kino, da bi si ogledali serijo arhivskih posnetkov (ker, kolikokrat kdo zares drenja, da bi vstopil v Arhiv?) in mestoma totalno random komentarjev, ki spremljajo videospote, nekatere še vedno sveže v kolektivnem spominu. Kakšne so možnosti, da si je isti gledalec na ta dan ogledal Zgodbo za jutri in Avenđerje in po koncu presodil, da je prvi film boljši? Ni je. Pravzaprav je ne more biti, ker ne gre za isto stvar. Nihče ne bo po koncu Maščevalcev stopil na cesto, se spogledal s svojim zmenkom in vprašal: »Okej, gledljivo, ampak kaj je bil point?«
– Tudi dokumentarci brez jasno zamejene (igrane) zgodbe ali sporočila lahko povsem legitimno pričakujejo pozitivne ocene, imajo pa mnogo več možnosti, če ne ugriznejo v preveliko jabolko kot je medij kinodvoran. Zgodba za jutri ima oznako straight-to-DVD-release napisano na čelu. Tak izdelek sem pripravljen kupiti tako kot sem pripravljen kupiti best-of CD neke skupine, katere vse CD-je že imam na domači polici. Podpiram? Seveda podpiram, here’s my money. (Če že imam vseh devet nilskih konjičkov, ki se sončijo in postavljajo na ladji, bom jasno nabavil še tistega enega s šalom in kozarcem, ki mi fali. Če podpiram, podpiram; želim imeti celotno kolekcijo.)
– Vse to besedno kolovratenje, ker bi želel povedati, da ta film resnično ne more biti ocenjen kot slab. Vsaj ne tako slab, da bi koga užalil. Je pač neizrazit. En tak meh film. Tehnično gledano nič posebnega – izjema je nekaj akrobatskih insertov posnetkov s koncertov današnjih dni in začetnih nekaj minut filma, ki popestrijo sicer monotono montažo v slogu televizijskih oddaj a la Preverjeno. Sogovorcev je ravno prav, čeravno ne morem vedno uganiti, zakaj so izbrali prav njih. Žal je prav toliko kot je sogovorcev tudi kotov, pod katerimi jih snema kamera. Že na polovici filma bo povprečen gledalec lahko na list papirja natančno prerisal vse Izijeve tetovaže; uganil, kateri del obraza najbolje nakazuje, koliko se je postaral Andrej Karoli ali preštel kateri zob fali Žaretu Paku (najverjetneje, ker mu ga zbil nekdo, ki ni prenesel njegove naduvanosti, pred katero ni imun niti ta film).
– Neizrazitost je še najbolj opazna pri tem, da nisem ravno prepričan, ali se je ustvarjalna ekipa zedinila, komu je film namenjen. Die-hard fanom ne pove ničesar novega ali pretresljivega, ne izvemo nobenih sočnih podrobnosti, o katerih ni svoj čas tako ali tako že pisal rumeni tisk; tistim, ki so za Tabu slišali enkrat tam na žurki nekje, pa je morda še huje, ker se film na trenutke po svoji časovnici giblje s kvantnimi preskoki. Težko je sestaviti napeto zgodbo – ne zanikam, da ni – o glasbeni skupini, ki je morala čez tako tektonske menjave v svoji sestavi, če pa vsi vemo, da deluje še danes. Torej se je treba osredotočiti na kaj drugega, kot na … kot na kaj, pravzaprav? Na kaj se je ta film sploh osredotočil? Bog, gledal sem ga trikrat in še vedno ne vem!
– Veste, na kaj me spomni ta film? Na nekaj, kar se vrti v ozadju na televiziji, ko obiščem stare starše za nedeljsko kosilo. Taiste stare starše, ki mislijo, da so Tabu vrhunec death metala in da je to tisto, kar »mladina danes posluša.« Vrti se v ozadju in vsi se počutimo malo bolje, ko gledamo film o iskrenih ljudeh, ki jim je iskreno uspelo iti čez iskrene ovire življenja. Vse se poklopi. Pozitivna sporočila, samoironični štosi, stereotipne zbadljivke, Karolijev pomirjujoč glas, sterilno ne-govorjenje o drogah, vse. Še to, da je film od oka 10 minut predolg in lahko tik pred koncem moj deda seže po daljincu in preklopi na formulo ena in potem cela familija skoči v luft: »Hej, alo, dej nazaj, sej bo zdej konc!«
– Preden končam, ne smem mimo ene zadeve. Okej, film je neizrazit, a spodoben. Je ravno dovolj dober, da mu lahko očitamo manjkajoče posamezne puzzle, kot so vse zgoraj naštete. To se zgodi, ko imaš v rokah dober material, a ne veš, kako ga povezati v celoto (in tu je treba šeškati režijo in scenarij, Rudija Urana. In verjetno še človeka, ki je sploh prvi pomislil na idejo o filmu). A če je ena kategorija tega žanra, pri kateri izvedba ne sme zamočiti, je to glasba – in z glasbenega vidika je ta film čudovit. Tudi če bi Zgodbi za jutri odvzeli vse govore in poslušali samo muzikalično podlago, bi se peljali čez iste emocije in občutke. Na trenutke (predvsem takrat, ko se je na platnu prikazal Pak in sem se trudil ne poslušati besed) sem imel občutek, da nas glasba celo bolj spretno napeljuje k razumevanju, kaj se dogaja z bendom v tistem obdobju.
Težko poudarim, kako nujno se mi zdi, da film o glasbi spoštljivo ravna s svojim glasbenim materialom, tako da raje namesto tega svetujem ogled Zgodbe za jutri in dobili boste vzor(č)en primer ter s tem podprli podpore vredno delo. Ampak morda raje najprej počakajte na DVD, v kino pa na novega Johna Wicka.