In je konec. Konec je. Dolgo smo ga čakali; nekateri s skrbjo, drugi z naveličanjem, tretjim je pošlo celo toliko moči, da zaključka niti pogledali ne bodo; a dejstvo ostaja: igra prestolov se je odigrala. Kaj pa zdaj? Hja, nič, pogovorimo se. V tednu po zaključnem delu serije (2011-2019) je večina odzivov precej negativnih. Kritično oko nima veliko dela, preden najde elemente, ki jih lahko pograja. Mnogo jih je. Nesmiselno bi bilo le naštevati in ponavljati ostre besede, ki jih že mesec in pol spremljamo, odkar se je odvrtela prva epizoda osme sezone, s katerimi se mora strinjati vsak iskreni konsumer. Prav tako bi hitro zaključili debato, če bi se spustili v hvaljenje vsega, kar nam je bilo všeč. Zato smo se Jezdeci odločili, da začinimo svojo revijo s serijo analitičnih pogledov na monumentalno delo, ki bo za vselej zaznamovalo našo kulturo – od referenc in memov do zgodbovnih obratov in arhetipov. Tukaj je prvi od teh prispevkov.
* * *
NM
Ne glede na vse očitke ustvarjalcem (primarno Davidu Benioffu in Danielu Brettu Weissu) Igre prestolov, si je treba priznati, da sta si s komponiranjem tega kolosalnega projekta naprtala težaško delo. Nikoli prej se namreč še ni pripetilo, da bi nekdo na noge postavil monstrum, ki bi bil sprva knjižna adaptacija, kmalu pa je moral postati samostojno delo brez knjižne predloge, ki mu je pred tem služila za uvod. Kje ti vidiš največji hakeljc v takšni zasnovi in nato izvedbi?
DB
Dejstvo: serija se je tekom let vedno bolj in bolj oddaljevala od svoje literarne predloge. V nasprotju s splošnim prepričanjem to ni problematično; nobene garancije ni, da bo knjižni zaključek dosegel kakovost svojih začetkov, pa tudi častitljivi avtor je uspel proti koncu spisati kar lepo bero šibkih poglavij, ki niso vodila nikamor. Še huje: vmes je uspel svojo zgodbo razširiti do meja, ki jih očitno ne obvladuje niti sam, kaj šele TV-serija z očitnimi omejitvami v minutaži in spominu svojih gledalcev. Naj se sliši še tako vabljivo, a 15 sezon takšne serije bi bila celo za trenutno produkcijo misija nemogoče, zato je bilo jemanje lastne kreativne svobode dejanje čiste nuje. Da to še ne pomeni slabše kakovosti, potrjujejo številni dogodki v seriji, ki so se zgodili »mimo« knjižne predloge in so bili povsem na nivoju prvih štirih sezon – pomislimo na Bitko pankrtov, Hodorjevo smrt, Cersein terorizem v Kraljevem pristanu.
Skratka, sem privrženec tega, da se serije ne bi smelo ocenjevati po knjigah, ker ta primerjava preprosto ni fer. Da bi obdelali dogajanje v Dorniji, bi verjetno potrebovali najmanj spin-off (morda ena redkih priložnosti, kjer bi to bilo upravičeno). Serija je pustila veliko dogodkov in prostorov odprtih, to pa je tudi največ, kar se je glede na omejitve medija dalo storiti. Večji problem predstavlja prelom, ki se je zgodil znotraj serije; večina bi ga verjetno umestila tja nekam na konec 6. in začetek 7. sezone, ko serija začne oddajati vtis nekakšne LOTR epopeje in povsem zavrne intimnejši pristop zgodnjih sezon.
NM
Prepričan sem, da je ena izmed vsezajemajočih težav, ki pride z danimi okoliščinami našega primera seštevka ukrojitve že znanega materiala in vpeljave novih (nepoznanih ali pol-poznanih) elementov zgodbe t. i. dekontekstualizacija. Kaj se je ironično zgodilo v praksi? Sprva smo imeli cel kup napol individualnih štorij, ki so sestavljale naš kanon. Ja, Robb Stark in Joffrey sta se bojevala v vojni, ampak večina pripetljajev, ki ju je zadevala, je delovala individualno – vsak od njiju je še vedno živel svojo zgodbo in prve sezone so to znale zelo dobro prikazati. Vse je bilo hkrati povezano (Robbov najboljši prijatelj Theon svojo spolno slo teši s prostitutko Ross, ta gre nato v prestolnico in tam jo eventuelno s samostrelom pokonča Joffrey) in razvezano. Potem pa je bilo treba počasi začeti zaključevati našo osrednjo zgodbo (D zgodbo), ker iz logičnih razlogov televizijske serije ne moreš snemati toliko časa, kot lahko pišeš knjige in vse male, individualne zgodbe so začele (le še) služiti D zgodbi. Nič hudega v primeru že dodelanih zgodb (npr. Robb Stark), saj smo jim vsi od Martina dalje posvetili dovolj časa, energije in pozornosti, da so bile zares dodelane; težave pa so postale očitne pri nedodelanih zgodbah. Kot primer lahko vzamemo Dorana Martella ali Eurona Greyjoya. Knjigoljubci naravnost sovražijo njun prispevek v seriji (govorimo o likih, ne igralcih – oba igralca po mojem skromnem mnenju opravita vrhunsko delo). V knjigah sta njuni zgodbi zapleteni, skrivnostni; na televizijskih ekranih pa sta le toliko, kolikor služita D zgodbi. Njun kontekst se je v popolnosti razblinil. In zakaj pravim »ironično?« Zato ker smo kontekst izgubili v (vsaj teoretično) procesu kontekstualizacije, procesu povezovanja vsega skupaj v the Big Picture.
Rad bi omenil še štiri primere (lahko pa bi jih še mnogo več), kjer je dekontekstualizacija zelo očitna, tako zelo, da nad njimi vzdihujejo tudi največji privrženci televizijske izvedbe. Dve smrti in dve povsem opuščeni zgodbi – mislim pa, da se vse štiri, predvsem pa zadnji dve, tudi zelo dobro ujemajo s tvojo poanto, da bi ustvarjalci serije enostavno morali prevzeti vajeti v svoje roke in se ne ustrašiti, ali je njihova ideja, kaj se bo zgodilo z omenjenimi štirimi pripovedmi, dovolj sočna, da bo zadovoljila pričakovanja največjih die-hard fanov knjig:
Obe smrti: Petyr Baelish in lord Varys. Že v sami srži sta to dva precej zagonetna lika. Dve osebi, ki držita toliko niti, da jih je težko sploh imeti v mislih (in ja, strinjam se, da to večkrat tudi avtorju knjig ne uspe perfektno, komu bi lahko?). Kako bi lahko sploh kdo bil zadovoljen z njunim koncem. Če imata resnično tolikšno število privržencev, ki so naravnost odvisni od njunih cekinov, kako bi sploh lahko prišlo do situacije, ko bosta tako izpostavljena, da bi ju kdo lahko fental? Ustvarjalcem serije to uspe tako, da oba v svoji sezoni (Baelish v šesti in Varys v sedmi) zgolj čakata na svoj konec brez samoiniciativnih dejanj. Vsaj z Baelishem smo se nekoliko pretvarjali, da nekaj počne v Winterfellu, a neučinkovitost njegovega obstoja je bila prevelik razkorak s prejšnjimi sezonami, da bi mu lahko verjeli. Prav tak razkorak je očiten pri Varysu in njegovi motivaciji: »Počnem stvari v dobro države.« Dekontekstualizacija je še bolj pred očmi, ko se začnemo spraševati, kaj se zgodi, če ju zares demoliramo iz naše D zgodbe. Vse niti, ki so se križale v njunih krempljih se razpustijo, haska na TV ekranih pa ni nobenega.
Obe opuščeni zgodbi: kraljevi finančni dolg in verski fanatiki. Do letošnjega leta smo (frekventno vse manj) vsaj priznavali njun obstoj, zadnja sezona pa se odloči, da ju niti ne omeni več. Enostavno smo ju pozabili. Nimata prostora v naši D zgodbi (kaj sploh je naša D zgodba? Vsaj okvirno bi jo verjetno očrtal kot združitev zgodb Jona in Daenerys, kombo bitke proti ledenim zombijem in vojaške osvojitve Westerosa). In ker nimata prostora in ker z ustvarjanjem serije nimamo več časa, ju moramo pomesti pod preprogo. In kontekst? Ta se lahko (obrisan pod nosom) le še materializira v vprašanjih: »Kdo bo plačal, kar zahodno kraljestvo dolguje banki v Braavosu?« »Kaj na vse skupaj poreče bog luči in kaj njegovi privrženci?« »Zna še kdo zacoprati urok, ki bo mrtveca pripeljal nazaj med žive?« »Kako je to pravzaprav uspelo Qyburnu?« »Kdo sedaj vodi finance franšize Littlefingerjevih bordelov?« »Se bo v politiko Westerosa iz maščevanja vmešal Illyrio iz Pentosa?« Ves Essos je izginil iz naše zgodbe! Rad bi vedel, ali je Daariu Naharisu v Mereenu uspelo, česar Danny ni zmogla na zahodu: zavladati sumničavemu ljudstvu z mirom in blaginjo. Toliko vprašanj imam! Ko le ne bi zagrizli v vsa jabolka pred tistimi davnimi osmimi leti …
Bi ti pa rad postavil še eno vprašanje: se ti zdi, da so ta trenja med tistimi, ki hajpajo knjige nad serijo podoben pojav vprašanju, ki ga srečamo tudi v drugih mitosih (npr. Star Wars): kaj je canon in kaj extended universe? Star Wars komuna pozna precej prepiranja v smislu: velja samo tisto, kar je v filmih, to kar se je v risanki zgodilo pa ni kanon! In nato drugi priznajo oboje, ne priznavajo pa napol-fanfic romanov in grafičnih romanov itd. Gre celo tako daleč, da začutiš naravnost religiozne tendence … stara zaveza je kanon, nova ni; Biblija je kanon, apokrifi niso; vse do Korana je kanon, Koran ni itd.
DB
Mislim, da je (de)kanonizacija pomemben proces pri vseh zgodbah, ki tako ali drugače navdihujejo javnost. Kot pri verskih spopadih med ikonodoli in ikonoklasti imamo tudi tu opravka z različnimi oblikami fascinacije; na eni strani tisti, ki rinejo v misterij, iščejo vedno nova pojasnila in teorije, na drugi pa tisti, ki so z izvirnikom tako obsedeni, da vsako dejanje reinterpretiranja razumejo kot svetoskrunstvo, ki nepovratno krši integriteto tiste prve izkušnje branja ali gledanja.
To je boj, ki se odvija vedno znova, vendar pa ima pri Prestolih poseben značaj; najprej je nastalo razširjeno vesolje in šele potem sežetek v obliki serije. Mogoče je bil njen konec nepriljubljen pri publiki ravno zato, ker je razočaral oboje; ikonodoli so že itak razpizdeni, ker je literarni izvirnik sploh dobil kakšno adaptacijo, ikonoklasti pa se zaradi obveznih poenostavitev v zaključku tudi čutijo oropane, ker so se vse dimenzije zgodbe prelile v eno precej preprosto, neusmiljeno dilemo o vladarstvu.