ANTOLOGIJA MODERNE ZAMORSKE POEZIJE II.O

Zavoljo uspeha, ki ga je požela Antologija moderne zamorske poezije, je v srednjeročnem načrtu Antologija moderne zamorske poezije 2.0. Tokrat zares moderne. A la moderne moderne. Izbrali bomo 12 pesnikov, ki ustvarjajo še danes in navdušujejo poslušalce s svojimi izvirnimi pristopi k pesništvu. 12 avtoric in avtorjev, ki je zaznamovalo naše sprejemanje pesništva. Pripravite se na cvetnik malo manj znanih imen, a vendarle imen, ki si po našem mnenju zaslužijo mnogo širše bralstvo in poslušalstvo.

* * *

Nek se vidi razkoš, živčen duh časa, izsušena oaza, kakšen nadzor, kaj smo mi za Odbitke, naenkrat zafukana umetnost, zastarela pljuča, ki potrebujemo rokavčke za bazen, gostobesedno vulgarni lovci eksotičnih živali – le brez zaščitnega sloja kao: »Spucal bom vojaka, potem pa spizdil!«

Okej, odpišimo pretečeni čas, ko smo kakor opice splezali po hrbtenici navzgor in se čvrsto oprijeli vrha, oko za oko, život v močvirju pač ni to brez žab in muh, tako tudi pilotov ponos pride s ceno vzetih življenj; naša usta se okrepčajo preko vilic in žlic, le vonj ni pravi, naša fronta je že preživela vojno, naše prvonagrajene krave so že govedina, kri se v vino spreminja, če ga pušča policija kao: »To ni vstaja, to je pojedina, pojdimo žret!«

Če še nikoli nisi imel dneva, ki ga ne izboljša niti sladoled, si ne moreš predstavljati ponorelega koderja zvokov, kako je govoril skozi kofeinske pilule čez rok, ker se ni želel učiti trikov kot kuzla, brez obžalovanja, ni vreden lastnikove scaline vsem komikom, ki pozirajo kao: »Nek se vidi razkoš!«

Okej, samo še en znak prasic v krdelu, kjer je lajdra kralj, ki samo kima in se uklanja, živi pa kilometer izven očesa ciklona, od koder vleče nase le še nagrade in priznanja in si zatiska oči pred zlom in čudom, ki sta nasilje in vojna; njegov uspeh je bolj kao: »Čakaj, da se odslinim iz sredine, medtem ko se podirajo zidovi Jeriha, jaz bom tam zadaj v ulici, ležal na kartonu, momljal zgodbice z ostalimi klošarji in pobiral kovance.«

Vi ste me hoteli prelisičiti, imate pa jajca; jaz nikogar ne vlečem, jaz sem tu, da vam pomagam.

Okej, zbudil sem se ob listku za trgovino, nekako takole: obveznosti in smrt – če kdo oporeka, se lahko postavi nasproti, lahko pa je moj tolmun, danes imam jaz nadzor, imam raketni pogon na hrbtu, kamor bi me sicer želeli zabosti, če bi – kao – lahko.

Okej, znamenje vibracij zbora, ko odpiram trebuh, da bi videl, kaj bo splezalo ven: kar precej vetrov je nabral, še tihi favorite bi bili presenečeni, kao: »Dovolj je dovolj!« Očitno jih je zbodlo, zato upihajo in sopihajo, dokler se vsi kraljevi možje ne razpočijo v vznemirju – to je šele igra za moje ljudi s širokim razponom (še ko se zidovi okoli njih ožajo): k sebi potegni vsiljivca, kot se izruva plevel; magari s strojem, če je sila.

Jaz pa si bom zapomnil tvoje ime in tvoje lice na dan, ko ti bo sodil zbor komedijantov; vzradostil me bo tvoj padec iz raja, podržal bom palico v zrak kao: »Nihče ne sme naprej!«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.