Računovodstvo je postalo smešno poslanstvo. Vsi poklici se spreminjajo, seveda, in verjetno ga ni delavnega človeka na svetu, ki ne bi znal pokazati, kako je opravljati njegov poklic v tem trenutku slabše, kot je to bilo, ko je začel. Ljudje z leti postanemo pametnejši in s pametjo postanemo bolj kritični. Neizbežno je, da bomo do svojega poklica, ki ga opravljamo že toliko let, postali čustveno distancirani, če ne zaradi drugega pa zato, ker bomo slej ko prej spoznali, da je bilo vse zaman. Vseh 40+ let. Sveta nismo rešili in tudi prihajajoče generacije ga ne bodo – sploh pa ne, če se bo poklic razvijal tako, kot se. In računovodstvo ni nobena izjema.
V generalnem smislu vse naše poklice vse bolj prežema duh poblagovljenja, enega izmed integralnih komponent potrošniške družbe, ki poganja kolesje globaliziranega gospodarstva dandanašnji. Kako se to odraža v računovodstvu (in drugod)? Še najbolj to zaznavam v odnosu plačnika storitev do outsourcanega računovodje, ki se dan za dnem v svojem servisu srečuje z razkorakom med dvema fazama svojega dela. Prva faza je tista, ki bi jo računovodje identificirali kot »svoje delo.« Vzeti podatke (v številkah), izračunati plače, izračunati prihodke, požigosati in sešteti stroške, izračunati dobiček, izračunati kazalnike, izračunati učinkovitost, izračunati vrednost, izračunati dolg etc. Sliši se preprosta matematika, ampak če bi v resnici bila preprosta matematika, potem bi bili vsi računovodje.
Druga faza je tista, ki bi jo računovodje vsekakor le pogojno identificirali kot »svoje delo,« jo pa kot »njihovo delo« identificirajo njihovi naročniki, njihovi (ne)plačniki, stopi pa v igro po prvi fazi, v trenutku, ko je treba v izračun vključiti davke. Takrat računovodja postane dežurni kriminalec, posredni člen med klientom in davčno upravo, tisti ki ugotavlja, kje lahko skrije vse, kar se da skriti, da bo klient plačal – in država dobila – čim manj. Se pravi: najprej računovodja v prvi fazi izračuna koliko mora njegova stranka zares vplačati v državno blagajno, nato pa mora v drugi fazi po najboljšim močeh to številko čim bolj približati ničli. Točno ta slalom med vratci zakonov je na koncu ključni faktor, po katerem se ocenjuje »dobrega« računovodjo. In če gledamo striktno z vidika naročnika računovodskih storitev, je zgoraj povedano v resnici princip, ki bi zlahka zagovarjala sleherna zveza potrošnikov.
Ironija, ki se jo vsi dobri računovodje še kako zavedajo, je ravno v tem, da je naročnik, ki je pripravljen državi odšteti (skoraj) nič, tudi računovodskemu servisu pripravljen za ta izračun odšteti (skoraj) nič. To vodi v razvrednotenje poklica, kar vodi k ideji, da je lahko vsak, ki zna prijeti v roke kalkulator in ima v sebi vsaj malo goljufivega vzgiba, »dober« računovodja, kar vodi k slabše opravljeni prvi fazi njegovega dela, ki je povsem podvržena drugi, kar pa spet vodi do nadaljnjega razvrednotenja in tako naprej in tako naprej od enega obračuna (bilokaterega) davka do vsakega naslednjega. Vse za potrošnika; tudi moja računovodska storitev je lahko balon, ups, blago. Ne, ne, kar balon, presenetljivo posrečena metafora iz finančnega sveta.
Ampak dovolj splošnosti, prejšnjikrat smo dejali, da bomo rekli besedo ali dve o amortizaciji, zato upravičimo svoje pričujoče besede z vsaj omembo amortizacije, ki nas bo na koncu našega popotovanja in raziskovanja tematike meja – hopefully – pripeljala bližje enemu samemu sklepu in nas na poti naučila par življenjskih, če si že trgamo dragoceni čas za branje. Amortizacija. Kaj za vraga je to? Zabaven način, kako dojeti amortizacijo je kot počasno umiranje, počasno izgubljanje potenciala, če želite kanček navezovanja na žargon iz predhodnih prispevkov. Dam primer: pridete v center mesta in tam se odvija festival vina. Vstopnina je 10 evričev. Vi se skeširate in od tega trenutka dalje ste revnejši za 10 evrov. Če se boste imeli finofajn, sicer ne boste izrekli točno teh besed: »Vrgel sem stran 10 evrov.« Če pa boste nihilistično pošteni do samih sebe in si končno priznali, da je življenje le brezsmiselno zaporedje odvečnih trenutkov, potem si boste lahko mirno priznali, da ste kljub uživanju na festivalu, 10 evrov vseeno vrgli (v)stran. Se sliši bolje? Vstran? Bolje kot stran? OK, gremo naprej.
Zdaj pa si predstavljajte, da ne greste na festival vina, ampak se odločite, da boste raje odkartali 150 evrov za koncert Guns N’ Roses, ki bo leta 2024 v Minkenu. V bistvu ste se znebili 150 evrov, ampak pri sebi imate še vedno nekaj, kar je vredno 150 evrov. V resnici ste samo zamenjali valuto. In potem leta 2020 umre Slash. Gansi imajo še naprej koncerte, ker še naprej rabijo keš, ampak to ni več to, kajne? Leta 2020 je vaša karta vredna samo še 100 evrov recimo. In potem leta 2021 umre Duff McKagan. In vi si mislite: »Pizda! Zdaj je stvar vredna samo še 75 evrov!« Tako to gre z amortizacijo. Z leti kupljena reč izgubi na vrednosti. In ko se obrne leto 2024 in je koncert mimo, takrat lahko mirno rečete, da ste vrgli stran 150 evrov (ker hu-d-fak uživa na koncertu Gansov, od katerih je samo še Axl pri sapi?) – šele takrat.
Stvari (in ljudje pravzaprav tudi) umirajo počasi in vse pač ne more biti takojšen strošek, kljub temu, da ga spremlja sprotna jeba pomanjkanja gotovine. Kako mi lahko nekdo reče, da sem revnejši samo za 50 evrov, če sem se pa znebil 150 evrov?, ni logično, kajne? In koliko sem potem sploh zares imam? No, to je eno izmed vprašanj, na katerega vam bo odgovoril računovodja po prvi fazi njegovega dela. Potem bo odštel olajšavo in rekel: »Ker imate X stvari, ste vredni Y in to znaša Z davka.« In vi ga boste ali a) poslali v kurac in poiskali »drugo mnenje« ali pa b) rekli, naj poišče opcije, kako na drugih straneh poslovnih knjig najti dovolj minusa, da bo davek mnogo manjši od Z (računovodja se bo seveda strinjal z načrtom, ker ve, da sicer ne bo plačan), odkorakali iz njegove pisarne in ga za dobre stare čase še poslali v kurac.
Zakaj je to pomembno? Ker nam da dober uvid v to, kako se brez profesionalne pomoči ne zavedamo, koliko smo zares vredni. Koliko zares imamo. Mislimo, da imamo manj, kolikor zares imamo, dokler se ne pridružimo naslednji garažni prodaji; mislimo, da imamo več, kolikor zares imamo, dokler banke ne zahtevajo nazaj, kar so nam posodile. To je razlog, zakaj gembling tako dobro deluje. Ker vse dokler se žogica ne ustavi na črni 26, je naših 100 evrov na rdeči v bistvu investicija in ne strošek. In zato tudi tako težko plačamo storitev našega računovodje; ker je vedno poln slabih novic in kot potrošniki slabo novico dojamemo kot stran vržen denar, medtem ko je bila tistih 10 kozarcev vina na festivalu dobra kupčija. In še enkrat: zveza potrošnikov je na naši strani.
Meje so tanke in stvari umirajo počasi, za razvrednotenje naših poklicev in poblagovljenje storitev povsod naokoli smo si pa sami krivi, žal.