Ko so se podli Jezdeci ravno pogreznili v svoja sedišča stalnega kinematografa in si začeli greti ozeble členke na okončinah, jih je Tarantino napadel z uvodnimi scenami svojega najnovejšega filma Podlih osem (2015) iz Wyominga, ki ga bo zdajzdaj popadel snežni metež in bum, že je spet vse zeblo. Verjetno nihče tistega večera sploh ne bi preživel, če prvi kader ne bi debele minute predočeval našega Gospoda, razpetega na poslednjem križu. Ne le, da so tako vsi preživeli, nekateri so celo uživali. Kako in zakaj v sledeči razpravi.
* * *
NM
Mislim, da je pošteno začeti z omembo, da ob ogledu Trantinovega filma še nisem toliko užival, odkar sem si ogledal sebi najljubše Stekle pse (1992), kar je v resnici precej pogumna izjava, glede na to, da mojstra in njegove umetnine zelo cenim. Ne želim reči, da je najboljši, mi je pa očitno pisan na koži. Pošteno, pravim, ker bom morda na trenutke zavil na polje predsodkov in nadušopihov; a vsaj za začetek – sem skoraj prepričan – lahko zatrdim, da je eden izmed superlativov, ki jih lahko pripišem Podlim osmim, da izredno izkoristi svojo lokacijo. Tako neskončen sneg in nevarnost naturinega srda v prvih dveh poglavjih, kot utesnjenost in ujetost, ki jo občuti posameznik, ujet v osamljeni galanteriji, ki poka po šivih od testosterona njenih obiskovalcev.
Paradoksi so si zoperstavljeni do pičice perfektno. Vsakdo pred ekranom/platnom ve, da bi se splačalo biti zunaj, a fantiči in dekle pač morajo biti notri. Zunaj naletava, a notri vre. Tam višek narave, tu presežek ljudi. Vsemu skupaj pridoda svoje še skoraj rembrandtovsko kontrastiranje barv in dobimo že na papirju idealno prizorišče za krimič. Nekdo nekaj naklepa. V takih situacijah vedno navijam za tistega, ki nima šans. Kdo ve, kako bo Tarantino spletel nit do konca?
DB
Tudi sam sem ob tem zadnjem Tarantinovem filmu dobil precej aluzij na njegov prvenec. Že sam nastavek zgodbe in lokacija sta precej podobna – oba se odvijeta v zaprtem prostoru, kjer smo priča zaroti in iskanju krivcev. Kot bi gledali Stekle pse na divjem zahodu. Celo preobrat in razplet se mi zdita precej podobna. Nikakor se nisem mogel otresti občutka, da bo Michael Madsen zdaj zdaj eksplodiral in se razkril kot zblojen psihič, ki reže ušesa. V bistvu sem bil naravnost razočaran, da se to ni zgodilo.
Všeč mi je ta dinamika, kjer se vsi liki med seboj sumničavo gledajo in sklepajo negotova zavezništva. Tarantinu pa je sploh pisana na kožo, ker je eden tistih režiserjev, ki ti v skladu z dobro staro navado špageti vesternov in krimičev ves čas meče pod nos neke detajle, ki vzdržujejo suspenz. Nekako ves čas čakaš, da bo počilo in iščeš namige, kje in kdaj se bo to zgodilo.
Če se ne motim, je do prvega strela minilo več kot pol filma. Kar sploh ne bi bil neka novica, ampak v tem primeru govorimo o skoraj uri in tričetrt. Z drugimi besedami, klobčič okoliščin v Osovraženih osem (obupen prevod, mimogrede) se komaj dobro zaplete v času, ko preostali filmi že davno zaključijo cel zgodbeni lok. Ko film enkrat doseže tako dolžino, pa že začne hoditi po tenkem robu med genialnostjo in razvlečenostjo.
NM
Airov prispevek me je spomnil na neko prispodobo, ki sem jo nekoč že zaobjel v svojem razmišljanju o Psih – in prav mogoče je isto misliti tudi o Osmih. V prvem primeru garaža, v drugem pa Minnijina koča, nastopita kot nekakšna vrata svetega Petra, kjer se zbere manjši zbor ljudi, ki jim usoda oceni stopnjo omadeževanosti z grehom. Govorimo o Tarantinu, kar najverjetneje pomeni, da ne bo nihče preživel. To samo poudari tisti carlinizem o nedolžnih žrtvah: »Če živiš na tem planetu, si kriv. Jebi se.«
In potem, hujši kot je tvoj zločin, hitreje oz. na bolj brutalen način umreš. Najprej odide Blue – nismo ga spoznali, se pravi lahko brez težav sklepamo, da je bil cefizelj. Potem umre Brown – tisti ubrisanec, ki je Madonni (kajpak prispodoba za Marijo) pripisal kurca za kurcom. Za njim Blonde, sadistični psihopat v pravem pomenu besed. Pa potem policaj – ker je policaj, jebeš to. Potem oba šefa – za vse nekaznovane kriminale in dodatno še za to, ker nista vedela, da je Orange izdajalec. In potem White, ker je naiven in Orange, ker je izdajalec – umira počasi, kot se za deveti krog pekla spodobi. Edini, ki preživi je Steve Buschemi. Verjetno, ker je edini deloval, da v poslu ni zaradi nobenih osebnih strasti, ampak samo zaradi denarja. Naj mu bo, dobi samo čuzo. Še enkrat, ni nedolžnih.
V Osmih jih skupijo vsi po vrsti. Ker so rasisti, ker so že prej ubijali, ker uživajo v trpinčenju, ker so lažnivci. Ker so vozniki kočij, pa kaj, nekaj je tudi O.B. storil narobe. Preklinjal je. Mislim, da je rekel enkrat: »God, damn it.« Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA. Ne pravim, da je Tarantino pretirano religiozen bučko, upam pa si trditi, da je odraščal v okolju, ki mu je krščansko dinamiko greha trdno vsidralo v podzavest.
DB
Zdi se mi, da je odraščal predvsem v zavetju kriminalk in vesternov, ki so nekako složno promovirali idejo, da dobrih ljudi preprosto ni. So samo pokvarjeni in manj pokvarjeni oziroma tisti, ki so bolj upravičeni do početja pizdarij, in tisti, ki so nekoliko manj. Dejansko mislim, da je zaradi tega bolj svoboden pri svojih domislicah in izpeljavah. Samo Tarantinu recimo lahko pade na misel, da svojemu protagonistu odstreli jajca. Še South Park si tega ni upal storiti brez izrecnega in izdatnega Cartmanovega komentiranja, kako se tega nikoli ne počne. Si predstavljaš, da bi Vader svojemu sinku namesto roke odrezal mošnjo? Ali pa Toecutterja, ki bi se Maxu s kolesom zadrsal čez mednožje in mu nepovratno uničil možnosti za nadaljnje potomstvo? Folk bi vstal, na licu mesta zapustil kinodvorano in franšiza bi se zaključila v tistem trenutku. Tarantino pa skrbno izgrajuje nek lik skoraj dve uri in pol samo zato, da mu potem na vrhuncu pošlje šus med jajca. In mi se mu potem smejimo, ko se zvija v bolečinah in preklinja na vedno bolj izvirne načine.
NM
Good point. Moškega modus operandi je tako zelo sveta stvar, da nas je celo naš režiser na njegovo maličenje moral uvajati. Vse od Neslavnih barab (2009), če smo natančni, kjer jih je sprva odstrelil enemu od antagonistov zgodbe. In to ne kar nekemu fičfiriču, ampak nepomembnemu vojačiku, ki izigrava detektiva, prepametnega za svoje dobro. Šele puristični egotrip že tako nepopravljivo pokvarjenega hudobca (uff, preveč pridevnikov), je dovoljšen razlog, da nekoga ločiš od tovarne semen. Pa še v tem primeru si Tarantino ne drzne pritisniti na petelina, preden ne izreče: »Poslovi se od svojih nacističnih jajc!« Da se ve, da vendarle bo pravici zadoščeno. Če lahko komu rečemo Machiavelli 21. stoletja … res dobra primerjava s South Parkom.
Pokrila sva lokacijo, izreden občutek za suspenz in čas, dinamiko greha in pravice, toda v nekem pogledu se osmi film vseeno strogo loči od prvega. Humor. Pohvalila sva ga že pri sedmi Vojni zvezd (2015) in komentarja vreden je tudi tu. Težko reči, da bi bil film brez komičnih insertov negledljiv, a skoraj brez dvoma se boš strinjal, če zatrdim, da bi marsikaj izgubil.
DB
Res je. Tarantinov humor mi je sicer še vedno uganka. Imam občutek, kot bi gledal kakšen res star ali zavožen film, kjer vse jemlješ z zrncem soli in distanco. Ne pomnim, da bi do kakšnega lika začutil simpatije. Vsak dogodek, vsako dejanje se trudiš predvidevati, ker je to pač žanrski film, ki naj bi potekal po nekih ustaljenih tirnicah. To nenehno izmenjavanje ustaljenih žanrskih norm in izvirnih ekskurzij s strani režiserja je za moje pojme tisto, ki največkrat prikliče smeh. Flashback Samuela L. Jacksona (prišparajmo spojlerje) je tipičen primer – po eni strani tako tipična vesternovska zgodba o maščevanju se konča z nekim napol eksploatacijskim prizorom, ki preigrava veličino črnih kurcev 150 let, preden je bilo to kul. Ko sem slišal Jacksona popisovati to z arhaičnim besednjakom 19. stoletja, sem se skoraj zadušil od smeha. Enako velja za tiste čudne inserte cockneyjske in avstralske angleščine, pa še bi se dalo naštevati.
NM
Prav tako se dobro ujame z izdelanimi liki tega filma. Seveda, kot rečeno, vsi imajo črni madež nekje v preteklosti, a scenarij se ne ustavi pri tem. Dejansko dobimo soliden vpogled v večino teh osebnih zgodb – nekateri so boljši (definitivno omenjen SLJ-jev flashback), drugi švohotnejši (o Kurtu Russllu izvemo vse skozi besedno pripoved), če potegnemo črto, je to verjetno še vedno bolje, kot če bi se film držal istih korakov pri izdelavi vsakega lika posebej. Prav npr. Ubila bom Billa (2003) se mi je zdel v tem pogledu precej bolj literaren/stripovski. Ena izmed značilnejših potez uspešnih režiserjev je njihovo malikovanje skrivnosti. Vzorčen primer, kako dobro lahko to deluje, se zgodi tudi tu, ko Jackson po tik pred le grand finale-jem gledalca vodi korak za korakom po poti svoje dedukcije, ki posledično odstrani enega od preostalih likov. Precej brutalen prizor je uspel večino dvorane celo nasmejati in eden izmed razlogov, da nam je tako ugajal je tudi izbira trenutka za razkrivanje neznanega. Me pa scena spomni, da se mi – kot celota – sama maškerada ni zdela najbolje izpeljana. Je tudi tebe to ali kaj drugega zmotilo?
DB
Ravno zaradi te očitne žanrskosti in stripovskosti smo Tarantinu nekako spregledovali luknjičast zaplet. Se spomniš Djanga (2012) in obupnega Schultzovega načrta? Nikogar ni motilo, ker so se gledalci pač dobro zavedali, da bodo zaradi njega dobili DiCapria in njegove fantastične frise. Enako se je zgodilo pri Osovraženih osem; čeprav se veliki plan za dogajanjem izkaže za absurdno neumnega in naivnega, se to nekako sam odločiš spregledati, ker je filmska karikatura pač prepričljiva.
Me je pa ziritiral tisti flashback v predzadnjem dejanju. Mislim, da bi z malo spretnejšo montažo zlahka pospravili pod streho veliko razkritje, ne da bi morali film podaljšati za 30 minut. Luknje v scenariju so postale v tem dejanju še bolj očitne in vse skupaj je bilo prav nesmiselno predvidljivo. Je pa res, da je pripeljal film v idealno izhodišče za zaključek, ki je bil po mojem mnenju najmočnejši del.
NM
Me veseli, da nisem osamljen v zmedenosti do celotnega petega poglavja. Od vseh v filmu je daleč najbolj over the top, zelo malo doda vsemu dogajanju prej (prav zato, ker k zgodbi nanaša nove elemente, pozabi flikati nekatere luknje starih), tudi ravnovesje moči se izkaže za precej vprašljivo, saj ima ena stran očitno premoč nad drugo, ki pa je sploh ni sposobna vsiliti itd. Tudi zgodbe o maščevanju imajo svoje meje.
Razplet je – z izjemo enega od-ročnega pretiranega komičnega inserta – mojstrsko odigran. Gledalec res začuti paniko v sobi. Ne glede na to, da te v tisti točki sklepi počasi začnejo opominjati, da si že predolgo v sedečem položaju in moraš, če nič drugega zaradi mehurja, razmigati noge; bo marsikdo še vedno upal na še en hiter obrat v zgodbi ali pa vsaj nekaj, kar bi zagotovilo, da bomo dobili še eno podobno, krvavo reč v bližnji prihodnosti, ki nas bo spet navdihovala h kavbojski hoji z deklicami pod ramenom ob izhodu iz kina. Če sklenem svoje videnje filma, ne najboljši Tarantinov izdelek, a eden redkih, za katere vem, da ga bom že letos pogledal še enkrat. Now bring on the merch!