KŠŠŠŠ … od letošnje konvencije NMN, koder smo načeli debato o postapokaliptiki. O puščobah. Ta moment(um) izkoriščamo za nadKŠŠŠŠ Sajfaj kvarta v debate, imenovane Kyockiy protokolovoyi, ki nas bodo, upamo tako, popeljale v svetove in višave, KŠŠŠŠ še nismo segli ob vseh branjih filozofov, mislecev in modrih ljudi, ki so za seboj pustili KŠŠŠŠ umotvore. Začenjamo s 4, ker letos štejemo četrto zborovanje KŠŠŠŠ ki redno prispevajo k vsem zapiskom o znanstveni fantastiki na (jez)KŠŠŠŠ. Elza, Rosomah, Dottore, Naughty, uradni dopisnik Šoba in ob priliki še kdo, vsi kontribuKŠŠegalitaKŠŠ, saj tudi pred vsako objavo punkte dodobra prebesedijo … KŠŠŠŠ
… se nadaljuje …
* * *
XXI) In zdaj je napočil trenutek, ko moramo spregovoriti besedo ali dve besedi ali tri odstavke o zgodbi. Zdaj, ko smo obdelali like. Skušala bom pokazati, da ko govorimo o zgodbi, govorimo o najpomembnejšem delcu celote – in sicer najprej skozi VR, o katerem prav tako radi lapamo na Jezdecih. Omenili smo že, kako je eden izmed izzivov tega medija, da poišče sweet-spot naše investiranosti. Ponuja specifično majhen prostor, ki ga zapolnjujemo z – there I said it – našimi dušami. Izkušnje, predstave, ideje, vrednote, vse igra svojo vlogo pri ustvarjanju VR resničnosti in če se ta prostor ne more uskladiti s številnimi impulzi, ki jih medij servira hočeš-nočeš, se bomo znašli v stanju želje po pobegu iz nove, neznosne, resničnosti. Iz tega vidika lahko vsebino VR razdelimo na tri dele:
Ena) – ki deluje – stanje popolne svobode ali stanje umika zgodbe. Sandbox majnkraftovstvo. Jaz je postavljen v prazen prostor-čas. Dražljaji se umaknejo, resničnost nas ne sili ne v levo ne v onkraj. Prepuščeni smo sami sebi in do izraza pride naša domišljija. Smo popolnoma svobodni, kar zna biti tudi izredno dolgočasno. Marsikdo bo prhnil ob ideji sveta, ki ga zapolnjujejo izključno lastna dejanja. Marsikomu ob besedi svoboda odzvanja neprijeten odmev odgovornosti. A vseeno deluje. Vsak bo po izkušnji rekel: »Pa, ja, je za sprobat!« Tudi če le enkrat.
XXII) Dva) – ki deluje – stanje ničelne svobode ali stanje totalne zgodbe. Epitom voajerizma. Jaz je postavljen v ustvarjen prostor-čas. Dražljaji so absolutni, narekujejo nam, kaj moramo čutiti (tesnobo, lakoto, jezo ob misli na garanje … ). Niti malo nismo svobodni. Sedimo v vagonu vlakca smrti in naša pot je vnaprej jasna. Letimo med sestavljajočimi in razstavljajočimi se telesi in poslušamo glasbo. Po domače povedano, postavljeni smo v kožo nekoga drugega, opazujemo resničnost skozi oči nekoga drugega, naša investicija je empatija, poistovetenje. Spet bo marsikdo prhnil, češ dolgcajt!, toda marsikdo je prav tako nesposoben vživljanja v občutja drugih ljudi. Ubistvu pa to sploh ni več igraIgrica. Ubistvu je v bistvu to VR film. A vseeno deluje. Kar poizkusite. Vsak bo po izkušnji rekel: »Pa, ja, je za sprobat!« Tudi če le enkrat.
XXIII) Tri) – ki, spet (!), deluje – stanje nekje vmes sli stanje realne zgodbe. Pravim deluje, a v resnici bi se morala izraziti, da lahko deluje. Mnogokrat ne. Nekoč sem že pisala o nagradah, ki znajo igralce obdržati v franšizi, toda resnici na ljubo, brez dobre zgodbe, s katero se receptor lahko poistoveti, bodo nagrade zgolj še ena aberveznost produkta. Poistovetenje je, če skušam skleniti krog, odvisna od vsega naštetega: izkušenj, predstav, idej, vrednot. Zato bodo v X kulturah zaživele zgodbe, ki v Y ne bodo. Zato je marketrisrč tako pomemben. Za svoje lahko prevzamemo zgodbe, ki smo jih za svoje vzeli v preteklosti. Vse ostalo tvega, da bo naletelo na hladna ušesa in zmedene zidove. Vzorci, ki so nam znani iz resničnosti, se morajo ponoviti v VR – skozi kombinacijo dražljajev in njihovega manka.
Kar hočem povedati je to: živimo v času, ko nam kulturniki non-stop trobijo, da so ljudje vse manj predani umetnosti in njenemu sprejemanju in se raje družijo v supermarketih in igrajo RL monopoli. Trg pa po drugi strani ponuja izjemno število delovnih mest za tiste izmed nas, ki tekoče govorijo zgodbovščino. In o trgu kdaj drugič.