KŠŠŠŠ … od lanske konvencije NMN, koder smo načeli debato o postapokaliptiki. O puščobah. Ta moment(um) izkoriščamo za nadKŠŠŠŠ Sajfaj kvarta v debate, imenovane Kyockiy protokolovoyi, ki nas bodo, upamo tako, popeljale v svetove in višave, KŠŠŠŠ še nismo segli ob vseh branjih filozofov, mislecev in modrih ljudi, ki so za seboj pustili KŠŠŠŠ umotvore. Začenjamo s 4, ker letos štejemo četrto zborovanje KŠŠŠŠ ki redno prispevajo k vsem zapiskom o znanstveni fantastiki na (jez)KŠŠŠŠ. Elza, Rosomah, Dottore, Naughty, uradni dopisnik Šoba in ob priliki še kdo, vsi kontribuKŠŠegalitaKŠŠ, saj tudi pred vsako objavo punkte dodobra prebesedijo … KŠŠŠŠ
… se nadaljuje …
* * *
Presenečenje in strahospoštovanje sta dejanji, ki ustvarjata strah, nevarnost in uničenje, ki so nedojemljivi ljudem na splošno, posameznim elementom/sektorjem družbe groženj ali vodstvu. Narava v obliki tornadov, orkanov, potresov, poplav, neobvladljivih požarov, lakote in bolezni lahko poraja presenečenje in strahospoštovanje.
– Šok in strahospoštovanje: Doseči naglo prevlado
XVIII) Ah, Naomi Klein, prava superstar komplet oddelkov za sociologijo na vseh družboslovnih/humanističnih fakultetah doma in v tujini. Ko v roke vzamem Doktrino šoka, je občutek podoben kot, ko v stolp kresnem Appetite for destruction. It never gets old and only gets better. Toda hvale/kritike kultne klasike na stran za drugo priložnost, danes zgolj spodbuda k primerjavi tehnik in stanj, ki jih Klein opisuje v svoji bibliji intelektualnih hipsterjev, ter postapokaliptičnimi univerzumi, ki prežemajo naše najljubše moderne epe – predvsem, kako se to pozna pri likih, s katerimi zaenkrat še nismo opravili v K.P. Očitno.
Prvič) Zlobci. Kamorkoli se obrnemo, strički iz ozadja, ki komandirajo tempo bivanja v novem svetu in sejejo še tisto malo, kar je presežne vrednosti v povsem osušenem ekotopu, vsi sledijo jasno označenemu arhetipu sadističnega, manipulativnega diktatorja, prvaka doktrine šoka. Niti gledalci/bralci/poslušalci niti protagonisti nikoli zares ne vemo, kdaj bo udaril po prstih. Vsaj dokler ne vemo, toliko časa se zdi nepremagljiv/neustavljiv. Unknown unknown taktika. Kot božanstvo je vseprisoten, nam pa se razodeva le skozi posledice svojih dejanj. Lahko so roboti, ki prežijo na pobegle iz matrice, ki se jim posamezniki ne morejo niti predstavljati fizično zoperstaviti, lahko so kralji puščob, ki svoje podanike držijo v stanju ali popolnega suženjstva ali zanesenjaškega čaščenja, bottom line gre za entitete, ki so sposobne z eno samo potezo uničiti ne le zametke upora temveč tudi samo fronto, na kateri bi se potencialni rivali lahko uprli.
XIX) Drugič) Sleherniki. Kot že omenjeno so ali sledilci ali zatirani ali pa so – kar je običajno najbolj zanimivo in izpostavljeno – uporniki. Kar si moramo zapomniti je, da gre tudi v tretjem primeru za pasivne akterje. Razlika med uporom in revolucijo je prav ta: razlika med pasivnostjo in aktivnostjo. Upor odgovarja na okolico, medtem ko ima revolucija v svoji zasnovi že načrte za novosti. Furiosa iz Fury Road je navkljub svojemu badassovstvu še vedno pasiven begunec. Morpheus in njegova banda so bili pred začetkom iskanja Izbranca brez dvoma dolgočasen moteči faktor v očeh agentov/programa. Sem edini, ki dobi občutek ob gledanju originalnega Blade Runnerja, da je od androidov edinole Roy vreden zanimanja? Vsi ostali (Leon, Zhora in Pris) so nekakšni brezciljni nezadovoljneži – njihova življenja pravzaprav sploh ne bi bila tako zanič, če bi opustili misel, da mora biti vse tako, kot si sami predstavljajo, in se prilagodili čredi.
XX) Tretjič) Glavni junak. Pozorni bralec je že ugotovil, kam merimo. Naš heroj je edini, ki ima možnost razviti pravo osebnost, saj je tudi edini, čigar dejanja so plod njegove samoiniciative/prepričanosti/ideologije/poslanstva/načrta (ima zgolj možnost, včasih tudi ni uresničena). Naša drzna predpostavka spodbuja k primerjavi že predstavljenega glavnega junaka v prejšnjih K.P. (moralni kompas, pospravljeno podstrešje, prave mokre sanje razsvetljencev in njihovega gibanja nazaj-k-naravi) in nakazanega neobstoječneža, za katerim se toži gospe Klein. Pure-blood keynesijanovca, ki razume benefite programa socialne varnosti v državi in svari pred dekadenco prostega trga. Ki ve, da je voda last skupnosti in ne sme biti privatizirana. Tisti, ki volite Združeno levico, ste lahko pomirjeni, če vas le spomnimo, da so to junaki, ki v svetu divjega neoliberalizma, ups, postapokalipse, žarijo najsvetleje.