ELEGIJA OB SMRTI SPOŠTOVANEGA NICHOLASA LOWA

Po Ebenezerju Cooku nam je ostalo skromno število pesnitev. Sedem. Štejejo pa neskromno število verzov. Ne vemo, nismo šteli. Par tisoč. Mogoče deset tisoč. Trgovec s tobakom je najbolj znan. Tudi po zaslugi pastižnega romana Johna Bartha s takistim naslovom. Potem je Tobačna reciklaža, ki je prav tako dolga kot Trgovec, le malo bolj dolgočasna, ker gre v osnovi za ekonomsko pridigo. Potem je še Zgodovina upora polkovnika Nathaniela Bacona v Virginiji, ki je približno tako zanimiva in dolga, kot je njen naslov; in potem so še štiri elegije. Pisane ob smrti štirih velikih mož, njim na čast in slavo. Prilagamo prevod druge najstarejše, ki jo je posvetil prijatelju in zamolčanemu ženskarju, Nicholasu Lowu. Cajtung jo je objavil leta 1728. Tu je torej Elegija ob smrti spoštovanega Nicholasa Lowa.

* * *

Le kaj pomeni to žalovanje, dame, je res Smrt

zagrebla prst v brata, ki leži zavit v prt?

Se Lowe v hlad Narave maternice vrača,

ko se pa do zdaj je pazil Harona-vozača?

Le redko nas popadala je stiska

zavoljo groze njegovega zaključnega obiska

dvorca, kamor se odvlečejo vsa naša trupla

potem, ko sta golazen in mrčes jih duš olup’la.

kjer kralji in berači ležejo – pokórjeni tišini –

z gnusnim humusom za veke vekov si edini;

sprijet pepel je njihov, z zemljo je obdan,

da loči jih lahko le še kamen izklesan

ali hladna grobnica, ko za podobno hladen opomin,

Britanija žaluje, češ, zaspal mi je najljubši sin.

Oh, zmagoslavna Smrt, ki smo ti vsi počez

enaki, vsi od nežnih grmov do dreves,

ko na ukaz USODE ležemo za črvjo hrano;

z ošiljeno si pšico Lowu podarila rano.

Ni umetnosti, ki lahko bi Konec preložila,

dnevi so vsem nam šteti in nevidna sila

nas spravi pred Gospo, ki nam bo sodila.

Takisto ‘skočna mladež kot modrost pra-stara

nikoli se ne vrne – pa če še tako navijamo, nemara.

Zakaj bi, res, za Lowom žalovali, ko pa ni je

osebe, ki delila ne bi kazni za vse Adamove bedarije?

Ah, Mecen, žaluje radi tragičnega potovanja,

je vedel za, a niso brigala osebna ga ravnanja.

Kako smo našega agenta, zavitega kot mumijo bombaža,

spremljali, ko ni pomagala ne ta ne ona patronaža,

v poplavi solz vse do nebesnega vhoda –

v znak, da resnično vreden je pozornosti Gospoda.

Saj če Lowov život v celoti preletimo,

previdnost, treznost, dobrodelno klimo,

pogovore brezmadežne svobode,

ko ga v družbo so klicarile poslovne vode,

od zla in od nesmrtnosti je risal le odvode.

S pravico si enak nihče ne bo, kar ni nobena vest,

k počitku leže vsak, a ga z grehom žre zavest,

lahko zapišemo o njem: karakter vrl,

živel od A do Ž kot samec – in umrl.

 

EPITAF

Zdaj tu leži, rjuha ga za vekomaj bo pestovala,

Astreja mu povila je dlani in Smrt stopala

in da rešil bi ga žalosti prsten’ga rova,

v el Dorado dušo je sprejel JEHOVA.

Tak habeas corpus pa odtegne še telo,

zdaj mirno spi, nazaj ga več ne bo.

Izmenjali smo si vsi vse kričé,

saj odšel je, to vsak od nas prav dobro ve,

tja, kjer svetniki blažen položaj žive.

Naughtius Maximus

Elegija ob smrti spoštovanega Nicholasa Lowa’ je prevod pesnitve: ‘An Elegy on the Death of the Honorable Nicholas Lowe’ pesnika lavreata, trgovca s tobakom, Ebenezerja Cooka.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.